Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj sem imel v mislih, ko sem rekel;"Kar dajte, bodite, kar ste, to je v redu, toda jaz se bom zavaroval, jaz bom, kar sem."

Z drugimi besedami, ne bom dovolil, da manipulirate z menoj. Živel bom svoje življenje, šel bom svojo pot, ohranil bom svobodo, da bom mislil svoje misli, sledil svojim nagnjenjem in okusu. In rekel vam bim NE. Će ne bom želel biti v vaši družbi, to ne bo zaradi kakih negativnih čustev, ki bi jih budil v meni, ker tega preprosto ne morete več. Nimate več moči nad menoj. Morda si preprost želim družbe drugih ljudi. Torej, ko mi rečete:"Kaj, ko bi šli nocoj v kino?" odgovorim:"Oprostite, rab bi šel z nekom drugim, bolj uživam v njegovi družbi ko v vaši."

To je v redu. Reči ljudem NE. To je čudoviteo; to je del prebujanja. Del prebujanja je, da živite svoje življenje, kot vam ustreza. In razumite: to ni SEBIČNO.

Sebično je zahtevati, da nekdo drug živi svoje življenje tako, kot se VAM zdi prav. To je SEBIČNO. Ni sebično, da živite svoje življenje tako, kot sodite, da je prav. Sebičnost je v tem, da od drugega zahtevate, da živi svoje življenje tako, kot ustreza vašemu okusu, vašemu ponosu, vašemu dobičku, ali vašemu užitku. To je res sebično.  

Zato se bom zavaroval. Ne bom se čutil dolžnega, da vi bil z vami, ne bom se čutil dolžnega, da vam rečem da.

Če bom ugotovil, da mi je vaša družba prijetna, bom užival v njej, ne da bi se prilepil. toda ne bom se vas več izogibal zaradi kakršnihkoli negativnih čustev, ki bi jih ustvarjali v meni. Nimate več te moči.

Anthony de Mello.


((((((((((((kdor si dovoli))))))))))))))

Edi

Edi,
se mi vse bolj zdi, da sem sprejemanje napačno razumela oz. ga doživljala kot izključevanje asertivnosti.
Ta primer mi je pa fajn nazorno pokazal, kaj in kako.
LP, Lilith

Anthony de Mello je bil gotovo asertiven - znal se je postavit zase, odločno rečt ne in se pri tem ni počutil sebično.

Gru Gru wrote on 07.02.2004 at 13:49:22:


Z vsem, kar sem tukaj spustila, se strinjam.
S tem, kar quotam, v to pa rahlo dvomim.

Mogoče je de Mello bil na tej stopni, da je to resničnost, kar je pisal. Vedno.
Za sebe lahko rečem, da ni. Ne vedno. Tu pa tam, že. Pa zopet, spet je odvisno, od situacij, ljudi, od mojega razpoloženja.

Ni se tako lahko spremeniti. Se ozavestit in budno sprejemati opazke ljudi, besede, ki so ali pa niso (verbalno) izrečene.

Robi rad reče, da na koncu ugotoviš, da si še vedno isti. Da se ne spremeniš tako zlepa. Česa je to znak. Nezadostnega poznavanja sebe? Ali pa je to neka človeška značilnost, ki nima nič skupnega z zavedanjem, poznavanjem lastnega jaza.  

N.

ja to bi res lahko rekli.