titud wrote on 13.01.2004 at 12:00:03:

hoces rect da eno je "zivljenje", drugo pa je "telo", ki sta med seboj locena? kaksna pa je njuna (ocitna nam) povezava pol in kaj je njen namen, smisel?

tko red kot nered sta vedno prisotna in vedno aktivna. ce lahko vidmo/zaznamo njuno povezanost (enost) in hkratno razlicnost smo pomirjeni. tudi to nase videnje/zaznavanje je, kot sta red in nered, vedno prisotno, aktivno in odvisno od njiju.

t wrote on 13.01.2004 at 12:22:43:

ce kaos popolnoma odpravis s tem odpravis tudi operativnost/aktivnost. za to pa itak ves, da se je ne da, ker odpravljanje je ze ena izmed aktivnosti.

Quote:



ko se postavi vprašanje operativnosti ali vprašanje koristnosti, potem pride kmalu na vrsto tudi odpravljanje nepotrebnih besed - tudi življenje je aktivnost

(sicer sem pa to izpostavil bolj metodološko ne pa newagersko)


uživajte!

t wrote on 13.01.2004 at 12:22:43:


Kaos kot pojem je najbolj 'operativen', ko se ga obremeni z vrednostno komponento, npr. zlom. Jest se tle gor trudim zrelativizirat vrednostno komponeonto, ki se ga drži, magri tko, da se zrelativizara kot pojm sploh. Boljš to, kot pa z njim (pa kakroli že stoji za njim), folk strašit, da se bo počutu boljš v (po moje/tvoje zamišljenem)  redu.  

t wrote on 13.01.2004 at 12:31:47:

ja, zivljenje in aktivnost sta nerazdruzljiva, tako kot sladkor in sladkost. ker pa zivljenja, niti aktivnosti ne moremo nikoli popolnoma zanikati, ker zanikanje samo po sebi je ze aktivnost, ugotovimo, da je zivljenje vecno, torej so tudi aktivnosti vecne. ampak kaj je namen, smisel te vecnosti in kaksna je nasa vloga v njej... to je treba se ugotovit.

titud wrote on 13.01.2004 at 12:37:13:

sej nas je vecina tukile takih... ampak tud to smo ze miljonkrat ozavestil in sprejel in priznal in bla bla bla, sam se se kr nekak ne premaknemo naprej, ven iz cikla v katerem smo zafurani. ko bomo prsli tko kot "narkoman" do te stopnje spoznanja iz izkusenj, da je hkrati potrebno (nekak mozno) po drugi strani pa neizvedljivo izkljucno z nasim trudom smo pripravljeni sprejeti/priznati pomoc/odvisnost "onkrajnega". on se v trenutku odzove na tako naso iskrenost, ampak problem je ker to traja le kratek cas, dokler spet ne postanemo ponosni. a se da ponos popolnoma odstrant z iskrenostjo? ne pa ja. ne, ker ga ne mormo sami, ja, ce lahko sprejmemo/priznamo svojo vecno naravo... absolutno podrejenost/odvisnost. v tej vlogi lahko izrazmo ves svoj ponos/identiteto, ampak taka nam ne skoduje vec. nenehno nas osrecuje.

sam jz tega stanja se nisem dosegu, ceprav sem taprvi, ki na dolgo in siroko govori o njem. nepojmljivo in neiskreno, a ne?

Zakaj bi si pa izmišljali nove pojme, če pa lahko tudi stari dovolj dobro poslužijo namenu. Hkrati pa tako izkažemo priznanje vsem tistim predhodnikom, ki so že davno tega, kot pionirji s primitivnimi sredstvi utirali pot novim spoznanjem.

Zakaj bi naprimer čas poimenovali drugače samo zaradi tega, ker smo odkrili, da je drugačen (predvsem ni absoluten) kot so si to predstavljali pred stoletji.

Spoznavanje je družbeni proces in naslednji rodovi gradijo naprej na s trudom pridobljenih spoznanjih predhodnikov.

Peto nadstropje gradimo nad četrtega, tega pa na tretjega itd.  
Material uporabljen v prvem nadstropju je podoben tistemu v četrtem nadstropju,  vendar se s četrtega vseeno vidi dlje.

Ljudje nimamo danes nič boljših umskih sposobnosti, kot so jih imeli naši predniki še pred tisočletji. Smo pa toliko na boljšem, ker imamo za sabo daljšo zgodovino in več nabranih izkušenj vseh svojih predhodnikov.

Pojem sonca ni toliko manj abstrakten od pojma kaosa, da ne bi mogli med  njima potegniti določenih paralel. Sem pa namenoma uporabil za primerjavo ravno pojem nekega predmeta, ki ga je mogoče celo videti, pa nas to kljub temu ne obvaruje pred napačnimi predstavami. Kako se lahko potemtakem šele zmotimo pri formuliranju bolj abstraktnih pojmov (čeprav ne bi mogli ravno trditi, da kaosa ni mogoče tudi videti )