Zadeva je kakopak nekoliko bolj zapletena, kot mogoče izgleda v samem začetku.
Če pogledamo najprej razum, je le ta spoznan kot umska dejavnost, kateri se reče razumevanje, pri čemer je le to dojeto kot, tista podkategorija umevanja, orodje, ki razstavlja, analizira - razum, je torej tisti del uma, ki se najpogosteje veže na discipline znanosti in analitičnega mišljenja.
Nasprotje razuma niso čustva ali vera.
Vera je samo racionalizacija, iracionalnega - kakor pravi sveti Tomaž Akvinec:
»Certum est quia impossible est« - Verjamem zato, ker je nemogoče oziroma, še močneje
»Credo quia absurdum est.« - verjamem, ker je absurdno.
Podobmo velja tudi za čustva, kot poudarja že Aristotel in potem za njim ponavlja Jung v svojem "kompasu psihe", je čustvovanje "sposobnost pretehtati in ovrednotiti neko izkušnjo". Kot tehtanje pa tudi čustvovanje zapade prej pod racionalno, kot ne.
Protipol razuma ni neki nerazum (neumnost), ki je samo negacija razuma. Pravi protipol razuma je intuicija.
Ko se vprašam: "Ali moramo res vse z razumom dojeti?" mi to vprašanje pomeni dvoje:
- najprej nekakšno vprašanje po nujnosti: Ali je v nas nekaj, kar nas sili v razumsko dojemanje vsega?
(tu je vključen pojem dojemanje, ki je širši od razumevanja, v kolikor lahko dojemamo tudi z umom, intuicijo in telesom);
seveda v nas je želja po vedenju (znanju) in spoznanju - ta želja nas sili v to, da spoznavamo in uporabljamo razum kot mogočno orodje na poti k spoznanju (drugo močno orodje je seveda intuicija)
- skriti podpomen vprašanja pa čutim

v vprašanju, če moremo vse spoznati z razumom? - odgovor je
ne (vsega ne moremo spoznati z razumom, ker razum ni edino orodje spoznanja in ker je razum linearno omejen ter tako precej neprikladen za dojemanje celote vsega)
uživajte!