Ne vem, zakaj je ljubezen tolikokrat opevana, kako je pomembna, predvsem v izrazoslovju kristjanov je pogostokrat zastopana in ena izmed najvišjih vrlin, čeprav imam občutek, da jih večina ostaja pri praznih besedah, kot pa pri udejanjanju (realizaciji) te ljubezni. To pa je dokaj težko, saj če parafraziram Jezusovo misel: "Kar nočeš, da ti naredijo drugi, tega ne povzroči sam sebi." Vemo pa, kakšen odnos ima do sebe večina ljudi, posebaj samodestruktivni Slovenci se radi samozaničujemo - "fentamo", sampoškodujejo (rezanje, samomor), imamo negativno mnenje o sebi, se samokaznujemo, si očitamo razne napake, črnogledost,... Se pravi, predpogoj za ljubezen do bližnjega, je ljubezen do sebe, šele ko sebe vzljubiš, komaj takrat lahko ljubezen daješ drugim, postaneš izvir (donator), a hkrati prejemnik (ponor). Brez ljubezni do samega sebe ni ljubezni do bližnjega in tu dela večina ljudi napako, ko se samoslepijo, da živijo to opevano in glorificirano ljubezen, dejansko pa se spopadajo s strahom in različnimi občutki krivde ter sami hrepenijo po ljubezni, iščejo samopotrditev od drugih, tudi ko gre za različna samarijanska dela, npr. socialna pomoč in razdajanje za druge, kajti s to potezo jih večina le zapolni svojo duševno praznino, vrzel deprimiranosti in kupuje naklonjenost in ljubezen "revežev". Če ne maramo samega sebe, nismo sposobni ljubi drugega, kar pa je zelo povezano s pozitivno samopodobo, samozavestjo in samozaupanjem.

exorcist wrote on 11.11.2003 at 09:08:21:


Se strinjam! Naslednje razmišljanje se mi poraja...

Ljudje smo obteženi z najrazličnejšimi kompleksi glede sebe in drugih. Sploh glede sebe, pa naj gre za izgled ali osebnostne lastnosti ali kaj tretjega. Če človek teh svojih kompleksov ne zna razreševati na konstruktiven način, ampak je, nasprotno, destruktiven (morda depresiven, brezvoljen, nihilističen, celo nagnjen k samomoru...), z drugimi besedami, se ne sprejema takega kot je, se nima rad takega kot je, potem verjetno tudi druge osebe ne more ljubiti.

Ljubezen je zame tudi predajanje sebe celega neki drugi osebi. Toda, če si nisi všeč, ti najbrž tudi ni do predajanja tega nekomu drugemu.

Če pa se zavedaš svojih vrlin in svojih slabosti (čeprav se vseh najbrž nihče ne zaveda) in si si pripravljen priznati, da nisi popoln, potem ne vidim razloga, da se človek ne bi imel rad, poskušal popraviti vse, kar mu na sebi ni najljubše.

V praksi se mi potrjuje tudi dejstvo, da v ljubezenskem razmerju nenehno spoznavaš ne le partnerja, temveč tudi sebe. Ker te partner vidi drugače, kot vidiš sebe, lahko njegova opažanja, mnenje, namige in vzpodbude vzameš kot priložnost, da se vidiš v drugi luči, se "premisliš" in morebiti prilagodiš, spremeniš itd., če se ti zdi primerno.

Torej, ljubite se med seboj in nosce te ipsum!

meni je bilo rečeno naj si ponavljam "Ljubim se".

Sebe najlaže začneš ljubiti tako, da vsak dan trikrat seksaš sam s sabo...

Jakob_Ostrjan wrote on 11.11.2003 at 15:39:13:

smo probal, pa ne dela

sidha wrote on 11.11.2003 at 15:43:29:


Mogoče pa to ni pravi način?!

N. wrote on 11.11.2003 at 15:56:15:

Al, pa. Ste gledal zadnič kakšen vpliv imajo besede na zamrznjeno vodo In če vemo, da je telo sestavljeno iz preko 70% vode, potem en rezultat mora bit.

sidha wrote on 11.11.2003 at 19:19:05:




s tem pomislekom, da je telo iz preko 70% tekoče vode