lola
|
Nekaj citatov iz poglavja Radostno telo:Divje meso
Podobno kot o volkovih se tudi o ženskah včasih govori, kakor da bi bile sprejemljive le tiste s predpisanim temperamentom ali z obrzdanim apetitom. In vse prepogosto se jima dodaja še odlika ali pomanjkljivost glede na usklajenost telesne višine, teže, drže in oblike s posameznim ali z izključnim idealom. Ko ženske privolijo v razpoloženjske in vedenjske značilnosti ter oblike, skladne z lepotnim in vedenjskim idealom, so telesno in dušno ujete in izgubijo svobodo.
Telo je večjezično bitje. Govori s svojo barvo in temperaturo, z rdečico prepoznanja, žarom ljubezni, s pepelom bolečine, z vročico vzburjenja, s hladom zadržanosti. Govori z neneznim, neopaznim plesom, včasih se pozibava, včasih nasrši, včasih drhti. Govori s skoki srca, z upado9m duha, z breznom v središču in z vzponom upanja.
Omejevati lepoto in vrednost telesa na nekaj, kar ne dosega tega veličastja, pomeni prisiliti ga, da živi brez duha in oblike, ki mu pripadata, brez pravice do radosti, Mnenje, da je grdo ali nesprejemljivo, ker ne ustreza trenutni modi, globoko prizadeva naravno radost, ki pripada divji naravi.
Ženske upravičeno zavračajo psihološka in fizična merila, ki škodujejo duhu in prekinjajo odnos z divjo dušo. Jasno je, da instiktivna ženska narava veliko bolj ceni telo in duha zaradi njunih moči, odzivnosti in trpežnosti kot po kakih zunanjih merilih. To seveda ne pomeni, da bi morali zavreči kulturne lepotne ideale, vsekakor pa bi morali zarisati širši krog, ki bi zajel vse vrste lepote, oblike in delovanja.
|