Bardo_Thodol
|
Pravica ni nekaj, kar lahko komurkoli po nekakšnih božjih ali naravnih zakonih kar pripada. Pravica je izrazito in značilno družbena kategorija, nastala v družbi in v družbi tudi prepoznana kot družbena vrednota. Pravico pa si je ravno zato, ker je izključno družbena kategorija, potrebno skozi družbo najprej izboriti. To pa pomeni, da je pravica nekaj, o čemer se je treba dogovoriti in ne nekaj samoumevnega ali vesoljnega.
O tem, kar ti družba daje, mora družba doseči konsenz. Volilna pravica naprimer, ki se nam zdi skoraj nekaj samoumevnega, vendar še zdaleč ni, saj še pred samo sto leti, te pravice ni imela polovica polnoletnega prebivalstva (ženske), kar je bilo takrat nekaj samoumevnega (in vesoljnega). Volilno pravico so si ženske morale izboriti in šele po zmagi je postala nekaj "samoumevnega". Tudi bolj elementarna pravica, kot je pravica do (svobodnega) življenja je bila še ne tako dolgo nazaj kratena vsem sužnjem. Posamezni primeri kratenja sprejetih pravic so sicer vedno prisotni, toda tukaj je govora o družbeni zavesti, ki je določena izborjena dejstva (kar pravice so) že absorbirala in sprejela za svoja.
V kolikšni merii se posameznik lahko čuti odrinjenega oziroma izoliranega od družbe, je v veliki meri odvisno tudi od stopnje absorbiranja določenih pravic v družbi. En suženj se je za primer lahko počutil prav srečnega in družbeno sprejetega, dokler ni naenkrat dobil svobode, ki ga je dobesedno pahnila v krut svet, v katerem je kot posameznik moral naenkrat sam poskrbeti zase. Tak posameznik se je lahko povsem izgubil, ker za pridobljeno pravico ni bil socializiran (družbeno pripravljen), da bi jo bil lahko pripravljen sprejti kot nekaj pozitivnega.
To pa pomeni, da je občutek odrinjenosti iz družbe, ki se pri posamezniku pojavi v veliki meri odvisen od stopnje njegove identifikacije z določeno družbo. Diogen se naprimer nikakor ni počutil odrinjenega, čeprav je živel v sodu in bil tako simbolično izoliran ter odrinjen na družbeni rob, čeprav v središču dogajanja takratne družbe.
V tej luči tudi razumem stisko in razdvojenost exdržavljanov, ki so bili v našo družbo že zelo vpeti, vendar hkrati zaradi večjega občutja pripadnosti neki drugi družbi (ki se je iz znanih razlogov oddaljila), niso hoteli ali znali vzeti vseh ponujenih jim pravic, za katere pa vseeno nekako čutijo, da bi jim vendarle morale pripadati, če so jim pa že pripadale. V eni taki kafkovski situaciji, ko pripadaš, pa hkrati vendarle ne pripadaš (in če ne pripadaš, te ni), posameznik dejansko lahko občuti veliko stisko. Vprašanje pa je, v kolikšni meri mu iz tega labirinta, v katerega je zašel (in ki je rezultat širših družbenih dogajanj), lahko ta ista družba pomaga.
|