titud wrote on 04.12.2003 at 16:09:33:


Saj ni bil tak problem v tistem času urediti svoj status (državljanstva, stalnega bivališča), samo vlogo si moral dat. Tisti, ki so dali vlogo, so to brez težav uredili. Ne more pa država nekomu avtomatično, brez njegove vloge, urejati nek status.

Stalno prebivalisce so imeli itak ze vsi od prej urejeno, potem pa so ga z arbitrarnim administrativnim posegom izgubili, to bi pa mislim da ze lahko vedela, ce se spravis o tem razpravljat.

Poleg vloge pa je bilo potrebno opraviti malo bolj komplicirano proceduro, pridobiti dolocene dokumente, kar pa je bilo za marsikoga v tistem vojnem casu precej tezko, za nekatere pa nemogoce.

Poleg tega pa obstajajo tudi taki, ki se jim niti sanjalo ni, da nimajo urejenega slovenskega drzavljanstva, ker so bili "slucajno" rojeni v Zagrebu in ne v Brezicah in zato niti niso vlozili prosnje.

Skratka, ta rec je po mojem mnenju velika sramota za slovensko drzavo, redvsem pa kaze na stanje duha v dolocenem delu slovenskega drzavnega aparata. In tega me je malo strah.

bp

Pravica ni nekaj, kar lahko komurkoli po nekakšnih božjih ali naravnih zakonih kar pripada.
Pravica je izrazito in značilno družbena kategorija, nastala v družbi in v družbi tudi prepoznana kot družbena vrednota. Pravico pa si je ravno zato, ker je izključno družbena kategorija, potrebno skozi družbo najprej izboriti. To pa pomeni, da je pravica nekaj, o čemer se je treba dogovoriti in ne nekaj samoumevnega ali vesoljnega.

O tem, kar ti družba daje, mora družba doseči konsenz. Volilna pravica naprimer, ki se nam zdi skoraj nekaj samoumevnega, vendar še zdaleč ni, saj še pred samo sto leti, te pravice ni imela polovica polnoletnega prebivalstva (ženske), kar je bilo takrat nekaj samoumevnega (in vesoljnega). Volilno pravico so si ženske morale izboriti in šele po zmagi je postala nekaj "samoumevnega".
Tudi bolj elementarna pravica, kot je pravica do (svobodnega) življenja je bila še ne tako dolgo nazaj kratena vsem sužnjem. Posamezni primeri kratenja sprejetih pravic so sicer vedno prisotni, toda tukaj je govora o družbeni zavesti, ki je določena izborjena dejstva (kar pravice so) že absorbirala in sprejela za svoja.

V kolikšni merii se posameznik lahko čuti odrinjenega oziroma izoliranega od družbe, je v veliki meri odvisno tudi od stopnje absorbiranja določenih pravic v družbi. En suženj se je za primer lahko počutil prav srečnega in družbeno sprejetega, dokler ni naenkrat dobil svobode, ki ga je dobesedno pahnila v krut svet, v katerem je kot posameznik moral naenkrat sam poskrbeti zase. Tak posameznik se je lahko povsem izgubil, ker za pridobljeno pravico ni bil socializiran (družbeno pripravljen), da bi jo bil lahko pripravljen sprejti kot nekaj pozitivnega.

To pa pomeni, da je občutek odrinjenosti iz družbe, ki se pri posamezniku pojavi v veliki meri odvisen od stopnje njegove identifikacije z določeno družbo. Diogen se naprimer nikakor ni počutil odrinjenega, čeprav je živel v sodu in bil tako simbolično izoliran ter odrinjen na družbeni rob, čeprav v središču dogajanja takratne družbe.

V tej luči tudi razumem stisko in razdvojenost exdržavljanov, ki so bili v našo družbo že zelo vpeti, vendar hkrati zaradi večjega občutja pripadnosti neki drugi družbi (ki se je iz znanih razlogov oddaljila), niso hoteli ali znali  vzeti vseh ponujenih jim pravic, za katere pa vseeno nekako čutijo, da bi jim  vendarle morale pripadati, če so jim pa že pripadale. V eni taki kafkovski situaciji, ko pripadaš, pa hkrati vendarle ne pripadaš (in če ne pripadaš, te ni), posameznik dejansko lahko občuti veliko stisko. Vprašanje pa je, v kolikšni meri mu iz tega labirinta, v katerega je zašel (in ki je rezultat širših družbenih dogajanj), lahko ta ista družba pomaga.

titud wrote on 05.12.2003 at 10:45:34:

Dostojanstvo ni nekaj, kar ti lahko dajo drugi.
Dostojanstvo si lahko daš ali vzameš le sam.

Drugi (če hočeš tudi družba) ti lahko nudijo materialne dobrine, lahko te sprejmejo medse in podobno, vendar to ni dostojanstvo.

Quote:


Osnova za pomoč je priznanje krivde. Država se ne more delat, da je posameznik   zašel v tako  brezizhodno situacijo  izključno po lastnio krivdi/odločitvi, ampak ga je v  tako situacijo izvala država slovenija z osmosvojitvijo izpod bivše juge sama.  Tega si država ni priznala, ko jih je  množico 'izbrisla' niti si tega noče zavedat zdej, ko predlaga odgovornost za vrnitev  njihovega  dostojanstva   na državljane. Jest jih nism zbrisov, jest jih tud ne morem nazaj  vpisat. Lahko samo zahtevam, da se država s svojimi in predpisi in zakoni drži ustave, ker le na tak način lahko tud zase lahko pričakujem  ustavno jamstvo npr.  mojga življenja, ki mi ga država z nobeno pravno akrobacijo ne more vzet ne glede na mojo 'krivdo'.  Karkoli sem že zagrešu  prot njej, zmerom mora   tud  sama nase prevzet  delež krivde, tko da me ne more nikol v celot 'izbrisat'. To je v bistvu osnovna civilizacjska  pridobitu, na kateri stojijo in padejo  vse druge čoveške in državljanske  pravice in  svoboščine.

Quote:


Če bi omenil koga drugega, bi se mogoče še strinjal. Krivic pa pravice?

On je naprimer nasprotoval odločbi ustavnega sodišča, da se imajo prebivalci Kopra pravico sami odločiti za razdelitev na več upravnih enot. Prebivalci so z veliko večino glasov glasovali za in ustavno sodišče je njihovo voljo potrdilo z odločbo, politična stran za katero nastopa Krivic, ki je bil tudi med najglasnejšimi nasprotniki volje prebivalcev Kopra in odločbe ustavnega sodišča, je bila pa proti in je tudi zaradi močne podpore s centra politično zmagala.

Praviš, da je pravo hladno in brezdušno, brrrr?
Tako je tudi edino pravilno. Ko se začnejo v pravo mešati čustva, se začenjajo dogajati najbolj neverjetne zadeve. Ker imajo čustva vedno dve plati, se ne začnejo dogajati samo prijetnosti, ampak tudi neprijetnosti, kot so bila naprimer koncentracijska taborišča, ki so tudi zrasla iz velike ljubezni do  domovine ...
Pravo mora ravno zaradi takih primerov vpletanja čustev bitii in ostati nevtralno in "brezdušno".

Bardo_Thodol wrote on 05.12.2003 at 11:17:24:

Ne, tega jaz nisem trdil, to je kvecjemu slamnati moz, v katerega se si se ti navduseno zagnal.

Moj komentar je bil na lolino stalisce "tako to gre", ki nekaj postavi za samoumevno in normalno in edino pravilno, kljub dostikrat  napacni pravni argumentaciji in brez razmisleka, kaj se skriva za tem.

bp

Quote:


Kako si naj potem tazlagam naslednji odstavek.

Quote:


Torej je ravnanje po pravu, brezsrčno, birokratsko, shematično, skratka, brrrr ?? ??

Seveda gre pri pravu za interese. Kje pa ne gre za interese in kaj je v tem slabega?
Vendar so ti interesi od iracionalnih interesov vsaj formulirani in jasno zapisani.
In zapisano je samo tisto, kar je bilo na demokratičen način dogovorjeno in z večino glasov sprejeto.