Me je danes zaneslo do sv. Avguština in me je presunilo, da brez (izvirnega) greha in grešnosti krščanstvo ne bi več bilo krščanstvo, temveč bi se razvilo v neko naravno racionalno ali etično religioznost, ki bi bila religiološko bližje islamu ali samoodreševvanju v budizmu, kot pa krščanstvu.

Tukaj gre u bistvu za kategorijo nauk o grehu in milosti. "Izvirni greh" naj bi bil Avguštinovo odkritje: problem nastane namreč že pri tem, v čem je greh prvih dveh in v kakšnem razmerju je do grehov drugih ljudi, pri čemer za Avguština izvirni greh (še) ni greh spolnosti (kot je za Origena, ki se je dal kastrirati): tu je jasen Avguštinov odklon od manihejstva in ostalih krščanskih ločin, ki izvor greha in zla pripisujejo  "mesu" in materiji. Za Avguština je njun greh v težnji "biti kakor Bog", vendar pa je ta greh imel posledice za celega človeka: spolno poželjenje in "sramotna neposlušnost" spolnih organov naši volji sta nastala iz greha in k grehu vodita: to je k ponovnemu odvračanju od Boga, k ponovnemu vračanju vase. Hkrati pa je prepričan tudi, da je spolna sla del skvarjenosti človeške narave: da je skvarjena, ne pa ustvarjena, od Boga dana narava. (kontra primer prihaja iz Biblije, ko Bog nakloni spolno onemoglemu Abrahamu spolno moč, da lahko na stara leta dobi sina)

Pri vsem tem se  Avguštin nanaša predvsem na Pavlovo misel: "Po enem človeku je prišel greh na svet in po grehu smrt, in tako je greh po njem prišel na vse ljudi, v katerem so vsi grešili." (Rim 5, 12) S tem si Avguštin utemeljuje in dodatno razlaga, kako se vsaj spolni nasledki greha prenašajo na otroke že z rojstvom. Vse lepo in prav, problem je predvsem v tem, da se Avguštin drži napačnega prevoda iz grščine: bolj pravilni prevodi govore le, da je prišla smrt na Adamove potomce, "ker so vsi grešili": "Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili" (Rim 5, 12) Avguštin se je torej "izgubil v prevodu".

Z izvirnim grehom pa je po Avguštinu človek izgubil dar in možnost, da med dobrim in zlom sam svobodno izbere dobro ni pa izgubil svobodne volje in s tem odgovornosti za izbiro zla. Za zlo se lahko človek odloči sam, dobro pa lahko izbere samo po božji milosti - Bog pa seveda ve, kako se bo človek odločil, vendar pa je to že novo poglavje o predestinaciji.

To je to: če bi se krščanstvo temu odreklo, ne bi bilo več krščanstvo - postalo bi deizem ali ateizem in ravno zaradi tega se ne bo nikoli odpovedalo svojemu pojmovanju (izvirne) grešnosti, katere nujni del je tudi spolnost, saj se ta grešnost lahko prenaša (deduje) samo z njo. Čudi me samo, kako, da se (še) niso ogreli za kloniranje.



uživajte!

Izvirni greh

Nekega davnega dne je Sonce udarilo strelo v Zemljino kopno.
Pračlovek je stal pred dilemo: jesti ali ne jesti.
Jabolk pečenih.
Nos in jezik sta govorila:«Ne jej, ker boš umrl!«.
Želodec pa:«Jej, če ne boš umrl!«
Pračlovek je poslušal želodec in zbolel, ni pa umrl, ker JO je našel.
Ali dobil.
Sol.
Biokoda je poleg osnovne funkcije postala tudi dodaten elektrolit in omogočila razvoj možganov.
In pračlovek je iz strahu pred smrtjo prvič logično povezal pečenko, bolezen, sol, življenje in smrt.
Ali je bil to le slučaj ali namen, vseeno, toda sol je spremenila žival v človeka.

Lepo, da razmišljaš

Dokaži

Težko

so, le mi, fa, SOL, la, si, do