Se ni za čudit, da se Židje paranoično bojijo Arabcev, glede na to, kaj počnejo s Palestinci že desetletja, pa jih noben ne more ustavt, ker majo premočne zaščitnike. Se pač bojijo da bojo po njihovem zgledu dobli zaščitnike tud Palestinci in da bo un tavelik palestinski brat nagajivega sosedovega mulca končno dobil v roke pa končno fajn po riti naklestil...

APARTHEID

Ariel Šaron, nikoli obsojeni vojni zločinec in trenutni premier, vidi rešitev v postavitvi zidu, ki naj bi palestinskim samomorilcem preprečil vstop v Izrael. Amnesty International: »Palestincem je velikokrat onemogočeno priti v službo ali na tržnico, da bi prodali svoje pridelke. Farme propadajo. Nezaposlenost je narasla nad 50%, več kot pol ljudi živi pod mejo revščine in podhranjenost ter bolezni so v porastu.« OZN: »Izrael izkorišča gradnjo zidu za širjenje svojega teritorija. Gre za nelegalno krajo zemlje. 274.000 Palestincev se bo tako znašlo na izraelski strani. Od vojske bodo morali pridobiti dovoljenja, da lahko še naprej živijo v svojih domovih. Nadaljnjih 400.000 bo zid odrezal od njihovih polj, služb, univerz in šol. Zid bo direktno prizadel okoli 30% Palestincev, živečih na Zahodnem Bregu.« Generalna Skupščina OZN je decembra 2003 izglasovala resolucijo, v kateri naproša Mednarodno kazensko sodišče, naj preveri legalnost zidu.

Izrael prav tako nadzoruje 80% pitne vode na Zahodnem Bregu. Svetovna Banka: »Palestinska populacija narašča za 3-4 % na leto, dobava vode pa ostaja ista. Ko vidijo, da jim je zemlja zasežena za gradnjo naselbin in da priseljenci uživajo obilno dobavo vode, to v njih sproža veliko frustracije in celo sovraštva.«

Apartheidu je podvrženih tudi okoli milijon Palestincev, ki so izraelski državljani. Edward Said daje primer: »Cestni znaki v Izraelu so v hebrejščini in angleščini. Arabščine ni. Če ste torej Arabec in ne znate hebrejskega ali angleškega jezika, ste izgubljeni. To je namen. To je način, kako izključiti 20 % populacije.« Izraelski parlament je 31. julija 2003 izglasoval zakon, ki Palestincem, ki se poročijo z Izraelcem, prepoveduje, da bi pridobili izraelsko državljanstvo. Zagovorniki so zakon utemeljili kot nujnega, da bi se palestinskim teroristom preprečila infiltracija v Izrael. Yuval Steinitz, parlamentarni vodja stranke Likud, je še izjavil: »Palestinska oblast vzpodbuja Palestince, naj se poročijo z izraelskimi Arabci. Gre za strategijo spreminjanja demografskega razmerja z namenom, da bi nas uničili.« Orna Kohn, pravnica pri Adalah, organizaciji za pravice arabske manjšine, je povedala: »Imate izraelskega državljana, ki je Arabec in mu ne boste dovolili živeti z njegovo soprogo? Če to ni rasizem, potem mogoče potrebujemo novo definicijo.«

RAZCEP

Vse več Izraelcev in Židov nasploh zavrača izraelsko dolgoletno fašistično ter militantno politiko do Palestincev. Na stotine rezervistov noče služiti rednega vojaškega roka v Gazi in na Zahodnem Bregu. Predstavlja jih organizacija Courage to Refuse. Polkovnik David Zonshein je moral svoj ugovor vesti septembra 2002 zagovarjati na sodišču. Povedal je: »Lansko leto sem moral na kontrolni točki v Gazi zadrževati promet zaradi namiga o terorističnem napadu. Nikoli ne bom vedel, koliko ljudi je umrlo v tistih dvestotih ambulantnih vozilih, ki sem jih zadrževal tam. Spoznal sem, da ni mogoče imeti pravične okupacije.« Sodišče ga je poslalo v zapor.

Kritike prihajajo tudi iz sveta. Številni ugledni ameriški Židje so dvignili svoj glas proti 'Šaronovemu Izraelu'. Tony Judt, publicist iz New Yorka, je zapisal: »Obnašanje samooklicane judovske države vpliva na to, kako svet gleda na Žide. In žalostna resnica je, da Izrael danes škodi Židom.« Daniel Lazar je v časopisu The Nation dodal: »Hujskani s strani rabinov, terorizirani s strani palestinskih samomorilcev in zasužnjeni z nacionalizmom Izraelci ne vidijo druge alternative, kot da se podrejajo močni figuri, kakršna je Šaron. Logika je sprejemljiva, a pogubna – razen, če se ne bo kdo domislil poti iz te ideološke kletke.« Gary Rossenblatt, urednik ameriškega tednika Jewish Week: »Bolj škripajoča ko je proizraelska politika, manjša je možnost, da bo na deset tisoče ameriških judovskih študentov simpatiziralo z židovsko državo.«

Organizacija Jewish Voice for Peace organizira redne proteste zoper podjetje Caterpillar (ZDA), ki izraelski vojski dobavlja buldožerje, s katerimi ta ruši palestinske domove. Mediji poročajo, da vojska ruši hiše palestinskih skrajnežev, vendar je resnica, da je 95 % domov porušenih zaradi manjših gradbenih kršitev. Predstavniki JVP navajajo: »Od leta 1967 so buldožerji Caterpillar sodelovali pri uničenju blizu 9000 hiš. 50.000 ljudi je ostalo brez doma. Vojska trenutno ruši hiše, ki so v napoto velikemu izraelskemu zidu.« Marca 2003 je buldožer Caterpillar pod sabo zmečkal ameriško mirovno aktivistko Rachel Corrie, ki je s svojim telesom poskušala zaščititi dom palestinske družine.
Petdeset aktivistov organizacije Jews for a Free Palestine je aprila 2003 zasedlo vežo izraelskega konzulata v San Franciscu. Tam so prebrali svoje zahteve: »Zahtevamo končanje genocidne vojne proti palestinskemu ljudstvu, konec okupacije ter ukinitev vseh naselbin in spoštovanje mednarodnih človekovih pravic za vse Palestince!« Bili so aretirani.

KAPITULACIJA

Avraham Burg, bivši predsednik vladne agencije Jewish Agency for Israel, ki judovskim priseljencem pomaga urediti njihov status, skorajda ne bi mogel bolje opisati situacije v državi: »Izkazalo se je, da se je 2000 let star boj za židovsko preživetje končal v državi naselbin, ki ji vlada nemoralna skupina skorumpiranih kriminalcev, ki so gluhi za svoje državljane in sovražnike. Država brez pravice ne more preživeti. Vse več Izraelcev to spoznava, ko svoje otroke sprašujejo, kje mislijo živeti čez 25 let. Otroci jim priznavajo, da ne vejo. Odštevanje konca izraelske družbe se je pričelo.«

Izraelec, ki je želel ostati neimenovan, je Washington Postu povedal, zakaj se je po dvajsetih letih bivanja v Izraelu preselil nazaj v ZDA: »Gospodarstvo je obupno. Starši svojih otrok ne spuščajo ven. Plaža velja za varno, bar ali restavracija pa ne. Vožnja z avtobusom para živce. Opazuješ vsakogar. Za nekatere, posebej tiste na levici, je Izrael postal disfunkcionalna družba. Vlada ne more zaščititi svojih državljanov. Korupcija je endemična. Verski fanatiki imajo premočan vpliv in njihova vizija Velikega Izraela širi naselbine v Gazi in na Zahodnem Bregu.«

Šaronova vlada se tako trenutno ukvarja z zelo resnim problemom. Obstoj obljubljene dežele je pod vprašajem. Lansko leto se je v Izrael priselilo le 23.000 ljudi; gre za najnižjo številko od leta 1989. Ljudje se kvečjemu izseljujejo. Četrtina Judov ameriškega porekla, ki je v Izrael prispela po letu 1989, je že odšla. Po vladnih podatkih danes v tujini živi že 760.000 Izraelcev, za razliko od 550.000 tri leta nazaj. Načrt vlade, da bo do leta 2010 v Izrael pripeljala še milijon Židov, se tako danes zdi le še kot votla utopija. Pravzaprav gredo stvari v nasprotno smer. Število Arabcev, živečih v Izraelu, naj bi se do 2010 izenačilo s številom Judov. Leta 2030 pa naj bi bilo Arabcev že dvakrat več kot Judov.

V najvišjih vladnih krogih poteka žgoča debata, kaj storiti. Ultraverski ministri vztrajajo, da Izrael ne bi smel sprejeti vsakogar. Zagovarjajo doktrino verskega prava, po kateri Žid lahko postane le tisti, ki se spreobrne v judovsko vero, in tisti, čigar mater je (bila) Židinja. Nekaj časa nazaj je na primer izbruhnil škandal, ko rabini v Tel Avivu niso dovolili pokopa treh izraelskih fantov ruskega porekla na judovskem pokopališču, ker njihove matere niso bile Židinje.

Na drugi strani pa Ariel Šaron opozarja na demografsko stanje v državi in se zavzema za razširitev židovskega statusa. Toda tudi ti dramatični poskusi ne bodo spremenili stanja v Izraelu. Šaronove sanje o povečanju populacije dušijo prav njegova lastna impotentna dejanja, ki izvirajo iz sovraštva in nerazuma.
Vedno več Izraelcev vidi rešitev v izselitvi. Ljudje pred svojim odhodom prodajajo pohištvo in druge stvari, vendar o svoji odločitvi neradi govorijo na glas. Pritisk je zelo hud. Vrnitev v obljubljeno deželo je namreč osnovno vodilo sionizma. Yitzhak Rabin, nekdanji premier (1974-77 in 1992-95), je Jude, ki so emigrirali iz Izraela, označil za »najnižje med paraziti.«
Christine Shalev je s svojo triletno hčerko odšla v Kanado, kamor se je v letu 2003 izselilo 6000 Izraelcev. Pred odhodom je povedala: »Izrael razpada in dovolj je dovolj. Tukaj se počutim ujeto in upam, da bom v Kanadi našla svojo svobodo.« Rekli boste, da je gospa Shalev izgubila potrpljenje. Toda če vprašate njo, vam bo verjetno povedala, da je zgubila upanje.