vida saj veš, da se politiki ves čas učijo tako govoriti, da ne povejo nič in v tem gospod predsednik ni prav nobena izjema, celo nasprotno včasih je pri tem dokaj nespreten, obstajajo pa tudi taki politikantski virtuozi pri katerih šele pozneje ugotoviš da niso povedali nič

titud: omejenost svojih misli mora vsak posameznik spoznati zase sam, drugače pač v življenju ne gre.

skratka cesarjeva oblačila spoznanj

Od politikov o vrednotah ne moremo zvedeti prav nič! O pravih, ne pa namišljenih, vrednotah se lahko damo poučiti od duhovnega mojstra.

Ne razumem vas.

Zakaj sploh svojo mentalno energijo porabljate za tako zavoženo stvar, kot je politika in tako uboge ljudi, kot so politiki?

Mar se ne zavedate, da si svoj svet ustvarjamo sami. Če iščemo bogastvo, bo ta svet bogat. Če pa se boste ukvarjali z ubogimi ljudmi in stvarmi (politiki in politiko), potem bo tudi vaš svet ubog.

Res, jaz tud tko mislim  
Tem ubogim ljudem bi na nek način moral pokazat, v kakšni zmoti so. Konec koncev smo vsi člani ene skupnosti, mar ne  ???

t wrote on 19.11.2003 at 14:02:11:


Lej: en od osnovnih kozmičnih zakonov pravi, da lahko spreminjaš samo samega sebe, natančneje povedano svoj odnos to nečesa. Pomeni isto kot to, kar smo pisali v eni drugi temi: drugačno zaznavanje je ključ do spremembe.

Politiki so ubogi ravno zato, ker ta zakon kršijo.

Namesto da bi iskali Resnico, so svoj ego učvrstili na občutkih moči, ki jim jih prinaša oblast oziroma vpliv na ljudi.

Druge vrste ubožci so še bogataši, ki so se poistovetili z občutkom materialnega bogastva, največji pa znanstveniki oziroma intelektualci, ki so se identficirali z občutki, ki jim jih daje intelektualno znanje. Ti so najhujši, saj se politiki zavedajo, da jih lahko vržejo z oblasti, bogataš ve, da ga lahko okradejo, za znanje pa celo pregovor pravi, da ti ga nihče ne more vzeti.

Intelektualno znanje ni Resnica, celo zelo oddaljeno je od nje. Lahko preko razvijanja intelekta spoznavamo, se bližamo Resnici, nikakor pa je ne moremo spoznati.

Žal marsikdo, ki je posvetil veliko časa in truda razvijanju intelekta, tega ni sposoben priznati, ker bi hkrati moral priznati, da se je motil. Ugotavljam pa, da komaj kakšen intelektualec premore to sposobnost.

no poglejmo kaj je dejal o vrednotah naš predsednik:

Glede tokratne razprave, o vrednotah, je poudaril, da je pogovor o vrednotah težko opredeliti in poudaril, da pogovor nima ambicije, da bi prišli do nekega skupnega dogovora o vrednotah. Ambicija pa je, da bi odprli razpravo o tem in jo poživili, je opozoril. Za nami je obdobje, ki mu pravimo tranzicija, v tem času pa so se tudi vrednote, ki so bile ustaljene v prejšnjem družbeno-ekonomskem sistemu, znašle na prepihu in v novih okoliščinah, je dejal Drnovšek.

Bilo je nekaj zanimivih razpravljalcev, nihče pa ni omenil  da je resnica najvišja vrednota in blef nevrednota, kar bi poudaril sam, če bi bil tam

Ko nas spostovani g. predsednik ali pa kaksen njegov spostovani g. prisklednik zacne razpravljat o vrednotah, dobi bp akuten napad cinizma in se zelene ospice zraven.

Se mi zdi, da obstaja razred ljudi, ki si je prisvojil vse, kar si je znal in zmogel prisvojit, uzurpiral vse kar se je dalo uzurpirat (ali pa je vsaj 10 let to mirno gledal), pa je zdaj po eni strani nastopil strah, da ne bi kdo drug naredil cesa podobnega (najverjetneje na njihovo skoda), ali pa si zeli vsaj malo povrniti miren spanec, ki je izginil v neznano. In kaj je boljsega za to, kot pa razprava o vrednotah.

Se mi zdi, da bomo v bliznji prihodnosti slisali se veliko razprav na to temo.

še dvoje mnenj iz te razprave, ki se mi zdita vredni branja, ker so vrednote zame tisti najbolj bistveni pogoj za moj notranji razvoj, skratka mene samega do mojega življenja in do življenja drugih ljudi.

Je pa gospod predsednik že takoj nakazal, da mu je zgolj za debatiranje s tem, ko je poudaril, da je pogovor o vrednotah težko opredeliti in da nima ambicije, da bi prišli do nekega skupnega dogovora o vrednotah.

Lahko bi pa kot predsednik države imel tako ambicijo, a ne?

Dr. Tine Hribar je omenil predvsem štiri temeljne vrednote svetovnega etosa oziroma človeštva. Te so, kot je dejal, zlato načelo "ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da drugi stori tebi", posvečenost mrtvih, svetost življenja in človekovo dostojanstvo. Poudaril je, da evropske države niso več samo socialne in pravne države, ampak tudi etične države. Razvili so se novi pogledi na preteklost, je dejal Hribar, in dejal, da so z vidika svetovnega etosa usmrtitve, ki so se dogajale v preteklosti, umori. Opozoril je, kot je dejal, na slovenski zločin zoper temeljne vrednote svetovnega etosa, na izvensodne poboje po 2. svetovni vojni.

Dr. Jože Krašovec je ugotovil, da kljub velikim razlikam v utemeljevanju vrednot obstaja soglasje v izhodišču: vrednota je nekaj, kar je dobro in človeka torej moralno zavezuje, kar je negativno, pa ni vrednota. Načelo dobrega izključuje privolitev v slabo in omogoča zelo širok obseg področij, ki jih dojemamo kot vrednote na osebni in družbeni ravni: spoštovanje do življenja, pravičnost, resnicoljubnost, solidarnost, enakost, sočutje, osebna in narodna identiteta, znanje, estetski čut, pravni red, gospodarski red itn. Kljub temu, da vse civilizacije poznajo vrednote, pa so samo v judovsko-krščanski civilizaciji vrednote v ospredju učenja. Človek je osebnost kot svobodno bitje in nosilec vrednot. V tem kontekstu Krašovec ugotavlja, da deset zapovedi najbolj celovito povzemajo vsebino vrednot na osebni ravni. Razpoznavni znak judovsko-krščanske civilizacije je biblija, in zato obstajajo vsi razlogi, da naša država prizna edinstveno vlogo svetega pisma in ji podeli ustrezno veljavo. Leto 2007 bi bilo primerno, da ga država razglasi za leto svetega pisma, meni Krašovec, saj bi s tem poudarili, da smo narod knjige.