Mene pa je skoz zelo motilo to, da se nas je že kot otroke strašilo oziroma ustrahovalo v pogojnikih s potuho RKC, z namero doseči poslušnost in pokornost (indoktrinacijo) - če ne boš priden, če ne boš tega naredil, če lažeš, če... - te bo Bog, ki vse vidi in vse zna, kaznoval. To je zame kupovanje starševske ljubezni in naklonjenosti, z nas so nezavedno naredili čustvene prostitutke. Ljubezen ne postavlja zahtev, ne išče napak, sprejme te takšnega kot si, je brezpogojna in absolutna - to je Bog. Bog ni nek krvnik, rabelj, ki hlasta za tvojo krvjo, da te obsodi in vrže hudiču, niti ne sodi in ne obsoja, sodimo si sami, s svojimi dejanji. Zelo me moti tudi vera v Jezusa po formalistično-birokratski (črkovni) poti, kjer je vse polno nekih zapovedi in prepovedi, češ, če boš to naredil, boš to pa to, ne delaj tega, to je greh, pogubljen boš, če boš.... Postajamo tako kot tisti farizeji in pismouki, da verujemo po črki namesto po duhu. Kaj ti pomagajo vsi ti moralistični recepti, repertoar moralk, če imaš srce prazno, pa dasiravno vsak teden hodiš k maši, obhajilu, etc. Čisto nič, če duša strada... Zakaj sploh "če"?

Zagotovo vem, da Bog ni bitje, ki kaznuje in obsoja, niti mi smrt, ki je le izstop iz fizičnega telesa - transformacija, preobrazba v metulja, napredovanje stopničko višje, rešitev izpod jarma ilovnate ječe, ne more do živega. Kje je njeno smrtno želo? Kajti na zemlji opravljam le svojo poslanstvo (učim se) in to je, kako ljubiti, sprejemati. Sem na popravnem izpitu, da se spremenim.

Še manj pa verjamem v hudiča, hudič sem samemu sebi, hudič sem drugim, drugi pa meni, ko delam krivice in lažem. Imam pa povsem razvezane roke, lahko izbiram, se odločam, ali bom delal dobro ali pa slabo. Kar seješ to žanješ. Če seješ zlo in sovraštvo, potem se ti ni za čuditi, da se ti kaj hitro kot bumerang vse stotero vrne in povrne nazaj. Če preklinjaš bližnjega, preklinjaš sebe in svojega boga, kajti vsi smo od enega Boga - bratje (božja iskrica), se pravi povezani, duhovno prepredeni, eno z Bogom. Kdor sovraži drugega, ne ljubi sebe in obratno. Kako je lahko krivdo naprtiti na nekoga drugega, a bremena se ne znebimo, se ne razbremenimo, kvečjemu postane težje. ALi hudič povzroča zemeljsko gorje in vojne? Ne, to smo mi sami. Sami se moramo prvo spremenit, šele nakar lahko spreminjamo svet. Zakaj ne prisluhnemu srcu, intuiciji?