Mind your thoughts!   - The Hindustan Times - HT Faith     

- Swami Bhakti Ballabh Tirtha  (New Delhi, October 30)

Controlling our thoughts is easier said than done. Thoughts and ideas
flow through our mind endlessly. It's our duty to strive towards mind
control as it brings with it inner peace and contentment. And only when one
is at peace with oneself that one can strive towards unity with God.

Everyone, even gurus who went on to attain enlightenment, have to do
intense sadhana (penance) before they can control their thoughts and focus on
God.

Sense organs clutter our minds with images of the material world, like
a camera snapping photographs of the world through our eyes, ears, nose,
tongue and skin. Fulfilling the demands of the senses gives temporary
pleasure, but this pleasure is delusional and ultimately results in
suffering.

What makes mind control difficult is the fact that our minds are
preoccupied with worldly thoughts all the time. It is impossible for us to
wipe out these thoughts from our mind all of a sudden.

How can you control the mind? According to Chaitanya Mahaprabhu, the
more you imbibe divine thoughts in your mind, the easier it is to purge out
worldly ideas. Lord Krishna advises us to practice abhyasyoga (practice) and
vairagya (detachment). Actually, vairagya has two implications: detachment
to worldly non-eternal objects and attachment to God. Continuous practice of
detachment to worldly objects will gradually remove material thoughts that
leave us restless and dissatisfied. It will bring an inner peace that will
help us develop an unconditional and pure love for the Supreme.

     Love God and all His beings

For love of God is essential for human beings to exist in peace with
themselves and the rest of the world. According to Chaitanya Mahaprabhu,
Transcendental Divine Love is the strongest spiritual force on earth. It can
establish close relation of love and unity of hearts amongst all human
beings and thereby establish real peace in the world. The Vedas say, "Ma
hinsat sarvani bhutani" (Don't injure any living thing). If we do not want
suffering, we should not injure any jiva (living thing).

Divine Love means love of divinity and love of all in relation to
divinity. Human beings are selfish. We are not inclined to love others if we
can establish a relationship or connection with them. But we easily form
attachments to people and things we perceive as our own. For example,
parents have a natural love for children. No parent needs to be taught how
to love their own children.

Chaitanya Mahaprabhu teaches us that all jivas come from the same
source: God. If we love truly God, we will love all living things
automatically. Love is superior to non-violence. Non-violence means to
abstain from doing injury to others. This is negative aspect, but love means
to do good to others, this is positive. Chaitanya's message of Divine Love
has of late received universal appreciation in the world and people
belonging to different countries, nations and faiths have accepted that only
universal love can beget everlasting peace.

     God as the centre

When there are different centres of interests, nobody can avoid
clashes between individuals, groups, nations etc. For example, if circles
are drawn with different centres, the circumferences are bound to cross each
other. But if there is one centre of interest, smaller and bigger circles
can exist without crossing. According to Chaitanya Mahaprabhu, there should
be knowledge of the real self, real interest and one centre of interest.
Only God can be the common centre as all our souls have emanated from Him.

Love for God thus translates into love for all beings, great or small.
And if such a love exists, one cannot inflict injuries to anyone, as such a
love makes everyone a part of you. If we truly love God, we cannot have the
impetus to inflict injuries to any of His beings, who are all a part of the
divine soul. All living things are inter-related through their common bond
with God.

Lord Krishna has said in the Bhagavad Gita (18.62) "O son of Bharat,
surrender unto Him utterly. By His Grace you will attain transcendental
peace and supreme and eternal abode." Only a complete and unconditional
surrender to God can bestow eternal peace on us. The moment we submit to God
unconditionally, all our ills and sufferings will go.

Sense perceptions are delusional and create false egos, which lead to
a clash of interest. Chaitanya Mahaprabhu has said that if individual souls
can have the knowledge that they are interrelated with God, the clash of
interests will stop and everyone will live in harmony. Thus Divine Love is
the best and only solution for universal peace. This Divine Love (prema
bhakti) for God can be cultivated by 'nama-sankirtan', or the chanting of
the Holy Name.

In the present age, 'nama-sankirtan' is the most effective way to
achieve peace as it can be performed under any circumstance. In itself, it
is a universal religion under which people of all sects can unite,
irrespective of religion.

The writer is the president of Sree Chaitanya Gaudiya Math
(www.sreecgmath.org) and the World Vaishnav Association  (www.wva-vvrs.org)

[in moj duhovni ucitelj]

S Hare Krišno imam lepe izkušnje. Tam nekje pri 17.ih sem prvič začela se zares spraševat o bogu, če sploh je, kakšen je, zakaj ga ne čutim, če res je. Od nekih prijaznih Hare Krišnovcev sem kupila nekaj knjig in se res zavzela. Sem brala Življenje izvira iz življenja in si misla, ok, bom naredla res to, kar govori Prabhupada, bom nehala za nekaj minut dvomit, bom brala nekritično. In naenkrat me je prevzelo, neka prisotnost, življenje, sem se kar zjokala od sreče. Se mi je zdelo, da sem začutila nekaj dosti širšega in večjega od sebe, sem dojela, aha, nekaj res JE, zdaj to čutim, VEM. Sem pela mantro tisto poletje ves čas, je bil čas res neke neverjetne radosti in veselja.
Potem je prišlo sčasoma vmes življenje in druge stvari... me je odneslo drugam. Sam spomini so pa lepi. Takrat sem se prvič zavedla in od takrat dalje je vse v mojem življenju drugačno...

Jest sm na krišnarje naletu v obdobju, ko sem se mi je z 19. leti sesula familja. Se se klatu par mescesev na štop po tedanji jugi, totalno odtujen od vsega okrog sebe pa tud od samga sebe. V dubrovniku sem ostal cel teden glih zarad njih, sem sedel cele dneve z njimi na štengah pred cerkvijo pa dost iskerno notr padel  v njihovo prepevanje. Najbrž me je k njim vlekla ena potreba, da bi spet nečemu brezpogojno  pripadov,  ampak me je nazaj držala ena izkušnja, da ne bi bil spet razočaran/nategnjen, tko kot sem se počutu nategnjenega od lastne familije. Sem tko kljub njihovmu magnetizmu ohranu eno distanco in se zadovolju z  eno  debelo buklo v angleščini, ki se je nism nikol resno lotu brat in sem jo takrat (v poznih sedemdestih) imel bolj za  imidž. Od tedaj mam v stiku s krišnarji zmerom  občutek, kot da me  hočjo na en  infantilen način potegnit v svoje  okrilje. Najbolj jim to uspeva  adolescenci, ko iščšeš eno svojo novo identiteto, ko ti družina ne zadošča več, ko  si starševsko ljubezen nekak prerastu ampak jo še vedno pogrešaš, v partenskih odnosih pa je še nis sposeben razvit tko eksplicitno, kot je ljubezen razvidna v članih te  skupnosti. Jest sem bil za ta občutenja  sicer dovzeten, ampak sem se odloču ta prehod opravit strogo induvidualno, ker bremena precej  na silo pa s trpljenjem pridobljene edenitete se nism bil poripraljen na tko pocen način losat in se še enakrat v varstvo nekomu/nečemu prepuščat. Če ne bi imel tko slabe izkušnje s tastrimi, bi ziher postal vsaj do prvega razočarnja  aktiven krišnar.  

Na krišnarje sem poznej naletu še prek sošolca s FDV-ja, ki je hrat, ko sem se jest omislu familjo, angažiral v skupnosti za zavest krišne. Precej senzibilen fant, skor feminilen,  je najdu zase tam skor idelen  intelektualen in čustven milje. Par let poznej je prišel precej visok v tamkajšnji hirerarhiji, prevajal je knjige in postal ena avtoriteta, men je deloval čist super, skuliran in sem imel do njega kar en rešepekt, ko sem ga srečal pobritga  in poslikanega v tisti oranžni halji na eni  njihovi prireditvi. Tko da sem mal iz usmiljenja/razumevanja  mal pa radovednosti nakupu kar nekaj slovenske literture o tej skupnosti, ki pa se je zarad osladanosti, ki jo  predpostavlja čaščenje, težko lotevam  brat oz. ven luščit filozofske temlje, na katerem je osnovano čaščenje krišne.

Pa še ena izkušnjo moram oment. Poznam moža od moje znanke, ki je v bajti (imel je  gostilno) dostrakt gostil krišnarje, ker je prek   njih v zrelih letih odkril svojo religioznost. Bil je tud ene parkrat v indiji, dokler ni žena nardila tej njegovi sentimantalnosti konec, ker je zaštekala,  da so se mu religiozna čustva do krišne pomešla z  mesenim poželjenjem do mladih članic.            

Quote:

Saj veš, kaka sem, ob teorijah spim, če se hočem kaj naučit, se lahko samo prek izkušenj
Dosti sem razmišljala o Hare Krišni, se tud pogovarjala z ljudmi in me je nekaj časa celo vleklo, da bi en dan pa le zašla v njihov tempelj.
Nekako pa me institucije nikoli niso privlekle, bolj sem bežala od njih, ker so me dušile. Sem se v titudovi pripovedi kar našla. Zakaj rinit v novo družino, če imaš čez glavo stare in si komaj čakal, da se najdeš kot individuum izven nje.

Quote:

Se mi pa zdi, da se je marsikaj ohranilo v meni in deluje prek podobnega zavedanja, kot mu sledite Krišnovci. Čutim, da je smisel življenja čaščenje, recimo in da je to verjetno edini način ali pa eden boljših, da se približaš temu velikemu bogu, življenju, Enosti, oz kakorkoli mu že kdo reče. Ampak ne čaščenje kot posledica nekega znanja, neke poučenosti, kot sledenje edini pravi poti, ampak čaščenje kot iskren izraz srca. Čisto srce pa ne pride kot posledica pripadnosti neki instituciji, ampak je naloga, s katero se lahko (vsaj jaz) spopadaš samo sam, vsak dan znova, ker si to zares želiš.

Vidva z mind-om sta za mene dovolj suverena predstavnika Krišne, zato se dostikrat tudi od vaju dosti naučim. Hvala za to!

Hare Krishna me še vedno najprej asociira na pesem iz filma Hair, tudi sama rada kdaj pa kdaj zapojem Hare Krishna, Hare Krishna, Krishna Krishna, Hare, Hare....

Kajti tam sem prvič slišala za to...

Nato pa sem zvedela za njih, ko sem začela hodit v srednjo šolo in sem jih vsakodnevno srečevala, ko so igrali na Čopovi v Lj., pa prodajali piškote in sendviče...

Nikoli ne bom pozabila res dobrega koncerta Krishnovcev v ŠKUCu v Lj, uh že dolgo je tega... Super je bilo.

Poznam tudi kar nekaj ljudi, ki so šli živet v skupnost. Vem za dva, da sta izstopila že, za ostalimi se je izgubila sled.

Ko si se ti, Aryan, pojavil na forumu me je začel mal zanimat in sem takrat prebrala knjigi Življenje izvira iz življenja, ter Pot popolnosti. Sta mi bili všeč.
Zanimivi. Imela sem jih že dolgo doma, kupljeni od Krishnovcev.

Sem duh, ki ima človeško izkušnjo. Duh je popolen, človek še ne. In dokler živim se mi zdi zelo pomembno, da uživam.  Kar se le da, trpljenja je itak povsod že dovolj. Pomembno pa mi je tudi to, da se prepuščam Krishni, mu namenjam vsa dejanja, besede in misli, in da hodim po svoji poti naprej in naprej, se vsak dan česa naučim na tej poti katere namen je razsvetljenje.

Aryan, me že dlje časa matra analizirat, na kakšni osnovi gradit t.i. trajno zadovoljstvo, ki  ga širi tvoja vera. Nekaj o paradigmi, o psiholoških in filozofskih  osnovah sem  na raznih topikih že kakšno reku, zdej bi pa rad zadeve strnu, da bodo  moje blodne  racionalizacije lepo na kupu in da jih  boš po svoji navadi lepo korigiral.

Povod za tole pisanje je pravzaprav banalen: imam ves čas občutek, da se nekako naslajaš nad  mojim trpljenjem,  ki ga ustvarja špekulativni intelekt, ko si prizadeva zaštekat izkustvene  paradokse življenja/eksistence.

Skušam analizirat, od kod ti to veselje nad trpljenjem drugega, ki v naši kulturi, v kateri se skupnost gradi na empatiji, izpade milo rečeno brezbrižno, bolj ostro rečeno pa perverzno  in sadistično. Ker če človek kaj komu  pojamra, pričakuje od sočloveka izraze sočutja in solidarnosti, ne pa  evforične izbruhe radosti nad tem, da on takih problemov nima (več) in da so zato zame  samo umišljeni oz. plod prevare čutov in  uma.

Gremo naprej. Počas sem se dokopal do tega, da izhajaš  iz občutja ugodja, ki da je človeku dan. Poglejva v teorijo.   Pri občutenju  gre za  telesno stanje (ugodje ni nekaj, kar imam), ki ga doživljam v sedanjosti ( ugodje traja in je neskončno, preteklega občutenja torej ni) in je povsem razvidno ( za to, da ga doživljamo, ni potrebno  nikakršno čustveno doživetje  ali miselna razlaga), poleg pa je vsako občutenje čisto specifično, je svet zase ( nemogoče si je predstavljati prehod od občutenja rdeče barve do občutenja slanosti ali od občutenja žgečkanja do občutenja a mola). Občutenja so sama po sebi znotrajtelesna hermetična odzivanja  prek kemijskih sporočevalcev  (hormonov in nevrotransmiterjev ), ki potujejo po telesu in izzivajo čisto določene organske reakcije. V primerjavi  s čuti in njihovimi povezavi z možgani  gre pri kemijskem uravnavanju  za arhaičen, relativno hermetičen, občutenjski sistem odzivanja na okolje. V primeru hormonov različne kemijske snovi nosijo čisto specifična sporočila  po v naprej določenih poteh na naprej določena mesta in na tak način vzpostavlja relativno trajno stanje, ki se spreminja kvečjemu z življensjkimi cikli (adolecenca, starost..)  Pri človeku, ki  ima kompleksne možgane in pri katerem so različne ravni doživljanja med seboj prepletene, se kemijska raven notrranjega/endokrilnega dopolnjuje  z delovanjem nevrotransmiterjev in receptorjev, s pomočjo katerih se med seboj povezujejo nevroni v procesih spreminjajočega odziva na okolje. Številni nevrotnsmiterji, kot npr.endofrini (naši naravni opiati) imajo prav tako pomembne vpliv na naša znotrajtelesna občutenja. Ker sta ravni čustvovanj in občutenj med seboj tesno povezani, se tudi občutenja lahko sprožijo na različne načine: še vedno znotrajtelesenih spremeb, čeprav so posledica zavestnega delovanja (ekstremna telesna stanja, ki sprožijo spremembo kemijskega dialoga v telesu in s tem spremembo očutenja, npr.dolgotrajno plesanje).

Evo smo prišli teoretično do tega, da je mogoče zavestno ustvarit  občutje  ugodja, ki pa ga doživljamo  kot avtonomno telesno stanje, ki ga občutimo kot neodvisnega  od čutno/materilanega okolja  (odtod občutje transcedence).

titud wrote on 05.11.2003 at 13:15:17:



po moje se ti se najbl splaca sprobat proces, da bos obcutil tist kar te zanima.

p.s.: obcutenja, ki so za svoj obstoj odvisna od grobega ali subtilnega materialnega telesa so nujno zacasna, torej ne morjo bit "trajna" oz. vecna.

se zmeri ti predlagam, da sprobas proces in nehas ugibat ali je "voda reke mrzla ali topla med tem ko stojis na njeni obali". s takim pocetjem se lahko za marsikaj prikrajsujes, torej vznemirjas.

Goura Hari bol.