Pred nedavnim sem se spraševala, kaj vse lahko preberem z oči prijateljev. Kot, da bi mi v trenutku povedali svojo zgodbo.
Vse je v njih - resnica - laž - žalost  jeza - veselje, celo tisto kar malokrat povedo " preteklost " je razvidna, ko jim pogledam dovolj globoko v oči.

Včasih berem njihove misli in strah me je tega, ker grem lahko skozi vsega tega - tako goloboko.

Sprašujem se, če se vam dogaja kaj podobno in kako to utišati.
In če nekaj veš - za prijatelja in mu ne smeš povedati...

lp

Ajka

V očeh vidim svoj odsev in sem se nesmrtno zaljubil v njega.  

Ja to je res, v oceh lahko vidis in razberes marsikaj, vendar le v primeru ko je oseba odprta oz. na primeru:

Ce nekdo skusa nekaj prikriti pred tabo, in ima pri tem slabo vest oz. tega nima namen prikriti bos to sigurno opazil.

Ce pa nekdo ki skusa nekaj prikriti in ima to dejansko namen narediti, pri tem pa je se samozavesten in preprican v svoje dejanje tega zal ne mores ugotoviti.

Se pravi skozi oci lahko zacutis staje oz. obcutke cloveka, ce se seveda temu posvetis na pravi nacin.

Quote:



eni pravjo, da so oči ogledalo duše ...

očitno 'vidiš' bolje kot marsikdo drug ...
to ni slabo, je dobro ... je pa tud velika odgovornost ... dokler nimaš zadosti izkušenj, zna bit težka nadloga, zaradi česar večina to vedenje iz preteklosti v sebi zatre, predvsem zaradi reakcij drugih, ko slišijo resnico o sebi, resnico katere niti pod razno nočejo slišat, vsaj trenutno.
zato je treba precej pazit kako podaš to 'videnje' ... dokler ga samo raziskuješ in na osnovi njega pridobivaš nove izkušnje - znanje - vedenje, je pa čist da best. včasih pa zna bit strašljivo. to je res, ampak, strah je znotraj votel, okrog ga pa nič ni ... in to je dobro ozavestit ... čim prej ...


to se dogaja vsem, nekaterim večkrat, nekaterim manjkrat ... kvaliteta videnja je precej odvisna od nivoja zavesti.

kar veš da ne smeš povedat, pač ne poveš ... sćasoma dobiš tud bolj izostren filing ... intuicija vedno pozna odgovor ... je treba samo zaupat ...

bom reku tko
če si z nekom v pogovoru in ti pade v glavo, da mu morš povedat to in to (in ne moreš takoj butnt vn, ker je treba vedno sogovornika poslušat do konca) tko in tko, mu to pač poveš, v mislih to že govoriš ... če vidiš znaš tud hkrati poslušat in mist odgovor nazaj ... ko to ni več pogovor ampak kanaliziranje, takrat pa itak nč dost ne morš narest ... lohka ustavš, ampak to ni gut zate ...

pač izkušnje ... začet je treba pa previdno ... pa pazt da ne sekaš ljudi preveč po egiču, ki je že razdražen in v reakciji ... to je včasih težko, ker ti pač veš da maš prov, ker vidš, ker vedno vidš prav (egič, tvoj, ki se moti ker...), nastane pa jeba, da ti vidiš prav samo na osnovi njega takega kot je, ne vidiš pa tega, kater vzorec bo on zdej zdej dropnu in kako se bo končni rezultat odrolu ... in ta bo definitivno drugačen od videnja.
če osebnost ne ozavesti nobenega vzorca, bo rezultat pak enak videnju.  

ko videc to vidi, zagleda tud vzorec, ki preprečuje pridet do tja, zato osebi poskuša pomagat ... ne da ga prepričuje da bo tko in tko, ker je on tko vidu, ampak da bi blo pametno uno in tisto ... to bi blo pametno se mal poment ... in ko se to sheka, se ne vidi več naprej ... se ne rabi ... naprej je svobodna volja.