titud wrote on 16.10.2003 at 10:19:29:Duhovnost nima nobenga pomena izločeno učit pa podajat, ker sama po se ne obstaja. Če že, pol je itak esenca vsega ostalga, s katero otrok nima izolirano od ostalga kaj počet. Esenca pa je ljubezen in če bomo otroke posiljeval po šolsko še z njo, pol jo mu bomo zihr še bolj odtujil, kot smo mu jo že, ker naša kultura itak nima taprave predstave o njeni vlogi.
Men se zdi boljš tista varianta, po kateri je vzgoja poroka ljubezni in discipline. Vsak učitelj pr svojmu predmetu al pa učiteljica v nižjih razredih vsaj tega zavedat pa sam bit najprej duhovno tolk discipliniran, da tem otrokom ustvarja eno okolje, v katerem lahko duhovno in tud strokovno napredujejo. Da z ljubeznijo ne manipulira, da njeno (ne)izkazovanje ne uporablja kot sredstvo za nagrajevanje/kaznovanje oz. sredstvo za discipliniranje, ampak jo sam jemlje za nujno podlago življenja enako kot dihanje. Da se zaveda, da je nagrajevanje z dajanjem pa odvzemanjem ljubezni enko nehumano početje, kot če bi otroku poveznu na glavo masko in mu reguliral dotok kisika v pljuča glede na najegovo pridnost/discipliniranost. Otrok ne moremo prsilit 'prav' dihat tko kot ga ne moremo učit 'prav' ljubit, dolžni pa pa smo jim dajat dost zraka in ljubezni, da bodo spontano razvil svoj spobosnosti dihanja/ljubezni. Da jim ne ustvarjamo napačne predstave, da sta zrak/ljubezen omejeni ali s čimerkoli pogojeni količini, ki jih je treba šele zaslužit z medsebojnim tekmovanjem, disciplinolo/pridnostjo... Da je duhovna disciplina v bistvu v tem, da se za osnovnimi življenjsko dobrino kot je ljubezen ne tekmuje, da se po njej ne hlasta v strahu pred pomanjakanjem, ker je ne more zmanjakt, ker jo vsi lahko produciramo v neomejnih količinah.
Učitelj, ki take duhovne discipline pr seb ni sposben dosečt, po moje sploh ne bi smel česarkoli učit, ne pa da se dogaja tako kot se, da ga jest plčaujem zato, da moje otroke 'vzgaja' al pa clo ne vem kakšni duhovnosti poučuje.
Jaz se tudi velikokrat sprašujem o tem kakšne vzgojiteljice in učiteljice bodo vzgajale in učile moje otroke... Kar nekaj jih namreč na žalosst poznam... in me kar srh spreletava, ko vidim kako razmišljajo, se obnašajo,...
Po mojem bi bile potrebne zelo radikalne spremembe... Ampak bo težko, ker gre za precejšnjo maso ljudi, ki bi jih bilo treba 'izobraziti' v pravi smeri. Če sami nimajo ljubezni, kako naj jo dajo drugim?
Jaz se spomnim enega učitelja iz srednje šole, ki je svoje komplekse zdarvil na nas, dijakih. Ustavril si je svoj kriterij ocenjevanja; do 1 smo vsi prišli, naprej pa... 1/2, ki tudi ni pozitivna ocena, sledila je 1 s pikico ali črtico spodaj in zgoraj, pa prav takšna dvojka. In to je bilo vse. Naprej ocen ni poznal. Učili smo se kot idioti, vse znali na pamet... Ko smo pisali kontrolno si mu napisal dobesedno s knjige in če je imel dan vsaj kolikor toliko si pisal 2 z oznako vsaj spodaj...
V prvem letniku sem imela ta predmet 5, v drugem pa ... Kljub pritožbam staršev vse leto ni bilo nič bolje... Dokler sami dijaki nismo šli do ravnatelja, napisali nič koliko pritožb... Uf, še danes me stresa, ko se spomnim na to. Sicer smo dosegli, da smo na koncu leta pri profesorici, ki je prav tako poučevala ta predmet pisali celoletno šolsko nalogo in z njo zvišali svoje bore ocene. Seveda je bil rezultat zelo dober, toda travme so ostale... in velik vpliv na negativno samopodobo v tako občutljivem življenskem obdobju, tudi.
Verjetno je bil ta porfesor zakompleksan, zafrustriran do konca. Kako naj potem vzgaja v ljubezni, če tega nima sam?
Home
Pages: 1 
