Model globinske psihologije po Freudu:
Duševne (psihične) procese oziroma zavest je razdelil na dva dela:
=>
zavedna doživljanja: "površinska" (čustva, afekti, vzgibi želje, motivi, zaznave, predstave, misli)
------
=> prag zavesti: hermetično neprepusten mejnik med zavednim in nezavednimi, med njima ni pretoka - transferja informacij, ni prehoda med zavestjo in nezavednim v budnem stanju oziroma pri polni zavesti, razen v posebnih okoliščinah, npr. pri sanjah in hipnozi.
------
=>
nezavedna podzavestna doživljanja: "globinska" (vsa enaka čustva, ki zajemajo zavestni del, posebaj pomembni so nekateri čustveni impulzi oz. afekti, kot so sovraštvo, bojazen, poželjenje, naklonjenost). Ostajajo nedostopna našemu zavedanju, ki jih zavestna "cenzura" sproti potiska - potčlačuje v podzavest.
V duševnem aparatu obstaja temeljni mehanizem, ki preprečuje, da bi v zavest vstopila vsa tista duševna dogajanja, ki niso v soglasju s podobo o sebi, z našim "jazom", ki se oblikujejo pri vsakem posamezniku s časom odraščanja, imenujemo ga tudi
OBRAMBNI MEHANIZEM (Opozorilo, obrambni mehanizmi niso vedno slabi, celo nujni so:
http://27544.rapidforum.com/topic=100383524586 )
Ta preprečuje, nadzira in selektivno kot nek "stražnik" (protektor, ščit, filter) odriva vsa tista "nenormalna" in neprijetna duševna dogajanja, ki so v neskladju oziroma v nenehnem konfliktu s sprejemljivo podobo o samem sebi (izredno stresne, sovražne, nemoralne, sadistične, incestne vzgibe), jih deponira (skladišči, arhivira) v stari ropotarnici - podzavesti. Tako se zavest ubrani pred kolapsom (zrušenjem, živčnim zlomom) in se delno otrese občutkov krivde; da jih skuša uničit, se jih rešit, nevedoč, da jih le odriva v nezavedno in namerno pozablja nanje - se mu brišejo iz zavestnega spomina kot formatirana disketa, vendar izbris ni dokončen, ker se samo prekopira v podzavest, stran od zavesti, kjer se kasneje lahko izražajo v svojih spervertiranih oblikah, kot nevroze, psihoze...
To si lahko predstavimo na naslednjem primeru:
ko s HDD-a (HardDisk) s c:\ (zavesti) pobrišemo neko neuporabno datoteko ("prepovedan" impulz), ki je ne rabimo več, je dejansko ne zbrišemo temeljito, v celoti (datoteka se še naprej nahaja na PC-ju), ampak jo le prekopiramo v Koš (podzavest), kjer ta datoteka še naprej obstaja, le da je ne vidimo. Dostop do te izbrisane datoteke si zopet pridobimo tako, da kliknemo na ikono koša in pogledamo, kaj vse smo vrgli stran.
V realnosti pa se je mogoče do podzavesti prebiti samo v izredno stresnih situacijah:
psihičnih izbruhih, ko vsa ta potlačena čustva privrejo na dan, v
sanjah (že Freud je trdil, da so sanje kraljevska pod do nezavednega) in pa v
hipnozi.
Sigmund Freud se je posluževal psihoanalitične terapije, ki je usmerjeno v nadzirano
ozaveščanje prav teh neprijetnih, "prepovedanih" impulzov, kar bi posamezniku, ki trpi za nevrotskimi simptomi, pomagalo, da
uvidi izvore, misel in pomen svojih duševnih težav in se jih lahko dokončno odtepe, reši. Freudovo odkritje je v bistvu ugotovitev, da naša duševnost ni to, kar se nam kaže v zavesti, da zavest predstavlja le majhen del 1/3 ledene gmote (celotne zavesti), ki gleda iznad vodne gladine (pragom zavesti) in ga lahko zaznavamo, ostali večji del 2/3 (podzavest) pa je nam nevidnen, neraziskan in nedosegljiv, ker je pod morsko gladino. Potemtakem nismo gospodarji niti lastne duševnosti in lastnega razuma, ampak smo v mnogočem igrača v rokah nezavednega dela duševnosti. S tem pade narcistični pogled na človeka, da je človek "krona stvarstva", ko pa še sam nad samim sabo nima pravega nadzora?!??
Delno povzeto po knjigi: Neznanke duha - Janek Musek
Home
Pages: 1
