Agresivno zanikanje dimenzije duhovnosti pri otrocih in  mladostnikih, ki odraščajo v družinskem okolju s sovražnimi stališči do duhovnosti (še zlasti pa do religije kot uveljavljene poti v duhovnost).
???

Gape forum uteleša oziroma pomeni, le reakcijo na razočaranja potrošništva in materializma morda še v povečanem obsegu.
Prav to povečano zanimanje za duhovnost, detabuizacija duhovnosti in na drugi strani kot odgovor povečana in bolj ali manj agresivna ponudba novih duhovnosti in psevdoduhovnosti prinaša nove težave. Ob ponudbi "edino pravilnih" odgovorov na duhovne stiske, ki jih prinašajo nove in stare religije, sekte, gibanja, ostaja človek duhovno le še bolj zmeden.

Temu pojavu, ki ga prakticira večino uporabnikov Gape foruma skupaj z  administratorji pravimo "beg v duhovnost", ko ste se sami sebe prestrašili, ko ste se začeli spoznavat, odkrivati pri sebi lastnosti, ki vam niso všeč. Beg v duhovnost je v teh primerih beg od samega sebe, oklenli ste se iluzije svobode in postali od nje odvisni, zasvojeni. "Poduhovljenost" pri vas je navidezna, nepristna. Ta nepristnost pa tudi ni le prehodna oblika - le malo verjetnosti je, da bi se kasneje prerasla v pravo duhovnost.

Dezinformacije pri interpretaciji EGA in SAMOPODOBE na Gape forumu:

Ego je tisti, ki opravi identifikacijo potrebe ali porušenega organizmičnega ravnotežja, ki torej reče "Lačen sem", "Osamljen sem"... Če posameznik doseže polno razbitost funkcij organizmične samoregulacije, ego postane odvečen, nepotreben. Self deluje sam, ego je presežen. Samoaktualizacija je stanje popolne opore v sebi, ko je ego postal nepotreben, odvečen. Popolna transcedenca je nekakšen idealni cilj, ki ga je možno deseči le za krajši čas, za daljše obdobje ga dosegajo redki posamezniki  "svetniki". V celoti se otresti ega je le metanje peska v oči in zavajanje. Prikladnejsi termin je avtentičnost, ki pomeni pošteno, direktno ponašanje, skladno s samim seboj in okoljem. V vsakdanjem življenju pa se srečujemo u lažno in navidezno samoaktualizacijo[b], ki je naslonjena na [b]fantazije, na domišljijske predstave o svojih pričakovanjih, potrebah...

V psihološki literaturi sumljivih kvalitet ala Gape forum, ki včasih zelo osvaja tržišče takoimenovana "fast-food psihologija", zelo pogosto zasledimo izraz "samouresničenje", ki je pravzaprav neka idealizirana samopodoba - navidezna samoaktualizacija. "Dobra samopodoba" ne more biti nikakršen končni vzgojni cilj. Je pa pojem, ki je za vzgojni proces neobhodno potreben kot sistem identifikacij, predstav o samem sebi, ki je nujno potreben za postavljanje meje. Včasih zasledimo na Gape forumu zavajajoče in nevarne usmeritve, kot da je "dobre samopodobe" nekakšen končni cilj vzgoje ali kar osebnostne rasti.

Pogosto se srečujemo s samopodobo, ki se v celoti naslanja na oporo v okolju. Ki ne temelji na lastnih potrebah, ampak na tem, kar naj bi drugi menili, da so posameznikove potrebe; ki ne temlji na lastnih zmogljivostih, ampak na domnevnem mnenju drugih o posameznikovih potrebah. Poenostavljeno bi torej lahko rekli, da je to "moja predstava o tem, kar jaz mislim, da drugi mislijo o meni". Kadar govorimo o "slabi samopodobi" imamo vedno opravka s tovrstno lažno samopodobo.

Sam sem popolnoma za uvedbo predmeta, ki bi otrokom povedal kaj o različnih (!) religijah in duhovnosti. Ta predmet bi po mojem moral biti obvezen za vse otroke, poučevala pa bi se zgodovina religij. Učili bi ga naj laični teologi, ne duhovniki krščanske ali katerekoli druge Cerkve. Res je, da otroci večinoma postrani pogledajo, ko kdo omeni besedo duhovnost, kaj šele vera. Menim, da je to posledica negativnih izrazov okolja, ko je govora o Cerkvi (pri nas pač RKC), ali, roko na srce, ko govori Rode in dviguje prah z NAČINOM govora, ki ljudi iritira. Osnovnošolci pa najbrž še ne znajo ločevati med duhovnostjo, vero in Cerkvijo kot ustanovo. Zato bi bil po mojem tak predmet za razbijanje predsodkov na več ravneh zelo dobrodošel. Toda, saj vidite verjetno tudi sami, da tisti, ki se o tem pogajajo (vlada in RKC) največkrat tudi sami ne ločujejo med zgoraj navedenimi pojmi.

Nisem pa za uvedbo verouka v katoliškem ali nasploh krščanskem smislu (nimam nič proti tej religiji, samo menim, da bi moralo področje izbire konkretne religije ostati stvar posameznika ali družinske skupnosti). Ta je konec koncev vsem dosegljiv na župniščih. Da bi morali Slovenci nujno ostati katoliški narod...to pa že razumem kot poseg v mojo pravico do samoodločbe tudi na področju duhovnosti.

Menim celo, da bi tak predmet, torej zgodovina ali antropologija religij lahko bila tudi predmet na gimnazijah. Morda kot izbirni, ker so otroci takrat že malo bolj vajeni misliti s svojo glavo. No, ja, kakor kdo