mind wrote on 29.09.2003 at 14:57:15:titud:
zakaj ne ?
če najdeš smisel, namen in posledično tudi vzrok trpljenja ga lahko tudi odstraniš
ampak če ga odstranjuješ samo "površinsko" (materialistično gledano) kot to počne npr. znanost, in ne odstraniš problema v korenini, (na duhovni ravni) potem je logično, da se bo trpljenje vedno znova in znova ponavljalo v takšni ali drugačni obliki
meni se zato zdi zelo smiselno iskat najglobjejšje vzroke "človeškega" trpljenja
titud:
ja to je najlažje storit...
Šele ko spoznaš, da se trpljenja ne da odpravt, da se na osebni lahko le prerazporeja iz duhovne v materialno sfero in obratno in da se na tud kolektivnem nivoju le prerazporeja po zgodovinsko skreiranem čutu za humanost/pravičnost, pol šele lahko sprejmeš abusrdnost prizadevanja za odpravo trpljenja, ga sprejmeš na en po sizifovsko/prometjsko human človeški način UPORNO DO BOGOV IN SOLIDRANO DO SOTRPEČIH.
Men čist zadostuje takšna raven doseganja zavesti o lastni eksistenci, o (ne)smislu življenja če hočeš, ker takoj ko svojo ekistenco obremeniš s transcedetnim/duhovnim smislom (npr. z idejo z enostjo z bogovi), pol se po človeški plati takoj pahneš v nesmiselno trpljenje, ki si ga je v naložu prometej, ki je bogovom ukradu ogenj, da bi bil eno z njimi.
Pa še to: po moje itak ne moreš direkt v eno transcedentno zlitje z enostjo, če v njej vidiš edin smisu. To pa zato, ker si s tem smislom prenapolnjen/preobremnjen in je to v bistvu oblika zaljubljenosti v lastno potrebo po ljublezni. Zato morš bit prazen, brez simsla in velikih pričakovanj, moraš znat na polno izkusit v praznino nesmisla in v njej uporno zdržat. Kva pride (če pride) pol, jest nimam izkušnje, jo mam samo do tle pa ti lahko rečem, da to ni lahka izkušnja, mora človk/človeštvo prej dost hudga skoz dat