Tam nekje pri 16ih sem en dan na vlaku iz šole (uh, kaki lepi dan poln sonca je bil) brala neko knjigo. Ne spomnim se več naslova. V njej je pisalo, da bi moral imet vsak človek svojo skrinjico zakladov, v kateri bi bili spravljeni vsi lepi trenutki, vsi uspehi, vsa radost in vse dobre stvari, ki za njega obstajajo. Da se preradi začnemo počutit slabo okrog sebe. Da se prelahko navadimo razmišljat o tem, česar nimamo. In da sploh ne vidimo in se ne zavedamo in ne znamo bit hvaležni za to, kar imamo.
En tak temen čas je bil takrat za mene. In že dolgo je trajal. Skoraj več nisem znala ven iz njega. In tak lep dan je bil, zlat in poln žarkov. Sem si misla, kaj sploh imam? Kaj bi lahko dala v skrinjico? Se mi sploh še kaj lepega zgodi? In naredilo je 'klik': a tega trenutka pa nimaš? Nimaš najboljše prijateljice, kar si jih kdaj imela? Imaš mir v sebi. Prodajalec, stric iz trafike, se ti je nasmehnil, ker te pozna. Imaš izkušnjo, zaradi katere trpiš, a te je nekaj naučila... svet lahko gledaš na dva načina. Eden je tisti, ki ga nikoli ne vidiš, zlat, miren in hvaležen.
In začela sem pisat. Je bla prelomnica. Po tistem se mi je svet bolj razsvetlil. Spomnim se, da sem napisala vsaj pol zvezka, skozi dneve, o lepih rečeh. Spomnim se, da sem ga par let nazaj našla in ko sem ga brala, vidla, da se skoraj nobenega dogodka več ne spomnim. Črke so pa še vseeno sijale. Bogastvo je blo še vedno v njem.
Včeraj sem se spomnila spet na to skrinjico, ko smo imele žurko na chatu in se na vse grlo hvalile s tem kaj imamo in na smrt zabavale
Sem skoraj pozabila spet, kaj vse imam.
Moram se večkrat spomnit.
Imam trenutke polne smeha in zabave.
Družbo, s katero mi je lahko neskončno dobro in prijetno.
Živim z nekom, ki ga imam res rada.
Rada imam svoje starše in spoštujem jih. Toliko vsega smo si že rekli, naredili in preživeli skupaj, pa se imamo še vseeno radi in smo si blizu.
Imam dokaj prijazno naravo in sem hvaležna, da ne zamerim stvari in da lahko na vse čez noč pozabim.
Imam paradajze na vrtu, ki mi še vedno rastejo.
Ravno sem se vozila po soncu s kolesom in bilo je tiho in toplo.
Imam tangice
Življenje je prijazno. Dobro se počutim sama s sabo.
Home
Pages: 1 
