ARS wrote on 06.10.2003 at 15:37:03:In kaj je pri tebi "povzročil" ta tečaj?
Še vedno delaš vaje?
Se udeležiš kdaj tedenskega druženja oz. vaj?
Si bila na nadaljevalnem tudi?

ARS
Če začnem, prav iskreno...
Ko sem se vrnila s seminarja, sem najprej doživela razočaranje in šok.
Odziv okolice, pa tudi moje družine v smislu...ja, če moraš na seminar Umetnost življenja, potem pa res s tabo nekaj ni v redu...pa da te tam nekdo uči živeti...neka sekta pa to...pa vsem nasedeš, oni tam nimajo prave službe, nič ne delajo, potem pa kao učijo druge in služijo...to je zdaj moda, neki indijec tam po pohorju meditira...
Zares me je streslo, in ko ti nekdo, čeprav ni bil tam, in ne ve,to vztrajno ponavlja...sem se kmalu začela počutiti naivno in nekako zlorabljeno...
Ampak dobre stvari ostanejo:D Prej ali slej se prečisti navlaka.
O tem, kar občutiš in doživiš pri in po dihanju sudarshankriye pač ne moreš razpravljati z nekom, ki tega ni izkusil in je očitno negativno nastrojen.
O tem, kako bolečina plahni, ko dihaš ujayi in dih usmerjaš v bolečino, tudi.
Načini "izpihanja" stresa, nelagodja, treme...so cool.
Smeha ogromno. Tudi na srečanjih:D
Spoznanja, da nekaj že ves čas veš...pa ne veš, da si vedel:D, temu bi se reklo bolj enostavno...potrditev nečesa, kar imaš v sebi.
In dosti je še tega, kar sem jaz odnesla...pa čisti užitek, ko grem na sprehod po polju in me spremlja muc, ki namesto norenja po zoranih brazdah, sledi meni...in ko začnem z dihanjem se me drži in uživa v mojem naročju, pa po nogi mi začne plezati, če ga ne vzamem takoj k sebi, ...sicer vaj ne morem izvajati pravilno, vem pa da je tudi tako prav...

O odzivu živali na izvajanje vaj in dihanja smo bili opozorjeni...ampak...

8)
...bom še kaj napisala, če koga zanima, ampak zdajle se mi pa mudi...
