Ana,
Seveda spadajo MED NAŠE "domače" ŽIVALI.
Lahko jaz dodam še svojo poletno zgodbico.
Ta je lepša, kljub temu, da sem opažala vse, kar si ti nekje že napisala tudi NA LASTNE OČI.
Bil je mesec julij. Doma imamo trto, pod katero je zelo velik travnik s sadovnjakom. In nehote sem nekega večera, ko je že bila noč - svojim mucam dajala mleko. Večkrat se usedem na klopico poleg in opazujem kako pijejo in če vsi ENAKO dobijo...

Potem pa, si misliš - Pod trto nekaj zašelesti, jaz se na moč ustrašim, ker to ni bil navaden Zvok. Kot, da bi nek človek Hodil, tako močno se je slišalo. Potem vstanem in opazim, da proti skledici z mlekom lomasti Ježek. Čisto mlad, majhen jež. Nič se ni bal. Prišel je čisto k posodici, Splašil mucke

,kateri so ga potem tacali a ne dolgo

in popil vse mleko. Bila sem zelo začudena, da se ni nič bal, niti mene, ko sem ga ogledovala, kakšen je bil. Bila sem tako vesela nove živalice, da sem mu prinesla še malo "meska", taga je še raje pojedel, čeprav so slakdosnedi mu je meso teknilo.
In tako se je nadaljevalo dva tedna in ne moreš verjeti - vsak dan ob enaki Uri in istem mestu se je pojavil.
Dan za dnem je enako jedel, kot mucki.
Ko ni več prihajal na obisk pa sem ga sama iskala - kje naj bi se sedaj skrival.
NIsem ga našla, ampak so lepi spomini na to, KAko je vsak večer ne glede na vreme prišel vedno ob enakem času - kakšen občutek za čas...

. Njegov " phhhhh" pa mi bo za vedno ostal v spominu - nekako kot / pusti me pri miru ko jem /.
Dala sem mu ime - Pogumni ježek.
In še vedno upam, da se To poletje vrne.
Nisem si ga želela udomačiti, ker je vendarle - gozdna žival in tja tudi spada...
Upam, da se bo vrnil...

In pozivam vse VOZNIKE, da so na CESTI pazljivi, sedaj bo JEŽKOV še največ, ker bodo prečkali cesto, kjerkoli - tudi tam kjer ni gozda, v bližini HIŠ in večjih poslopij...
Tako dorobcane živali in tako LUŠTNE, polne življenja in njihov Smrček...