Pred leti sva bili s prijateljico v Benetkah na koncertu Pink Floydov, ki se je odvijal na ploščadi sredi morja. Več tisoč glava množica se je zgrnila na Markov trg.
Od jutra smo čakali, sedeč med golobi, trenutek, ko bo začel koncert.
Vedno več folka je prihajalo proti Markovem trgu.
Veliko preveč.

V nekem trenutku, ko sva lenobno, naveličano ležali na tleh, preganjali zoprne golobe, sva za seboj zaslišali in začutili nenavaden val nečesa.
Bobnelo je, pokalo steklo, masa ljudi je začela teči proti nam.
V stotinki sekunde sva bili na nogah in tekli... Tekli proč. Kdor Benetke pozna, ve, da je to en sam labirint.
Ustavili sva se za nekimi stebri, mimo nas je tekel prestrašen folk, nekateri krvavi po obrazu.
In ponoven val se je sprožil. Takrat nisva zdržali biti pri miru in sva tekli proti izhodu.
Eh, a izhoda ni bilo takoj moč najti. Večkrat sva zašli v enosmerne ulice. Veliko ulic so zaprli z mrežo.
Ni mi jasno, kako sva uspeli priti ven.

In včeraj sva se ravno o tej izkušnji pogovarjali. Da sva potrebovali kake dve leti, da se je ta izkušnja polegla.

Ensotavno dve leti se nisva smeli znajti v preveliki množici, vsak čuden nenaden zvok nama je dvignil adrenalin in sva se zdrznili. Na žure sploh nisva več zahajali. Na koncerte, ni šans. Niti v kake zaprte prostore, prireditve, kinodvorane itd.
Skratka... dve leti sva rabili, da se je ta izkušnja panike umirila.

Pa me zanima, ali ste se kdaj znašli v podobni situaciji... in kako je bilo to pri vas?

Dalo mi je misliti, koliko časa potrebuje telo šele, če se neke šokantne situacije ponavljajo... ali zgodijo večkrat zaporedoma... recimo v kakih nasilnih družinah.

Quote:


Sploh ničesar nisem videl v ogledalu. V tem je fora.

Quote:


Ne to. Bila je tema in ogledalo pod takim kotom, da sem notri videl le neke sence in začutil sem neko grozo. In pojma nimam, kaj me je tako prestrašilo takrat. Čudna zadeva.

Quote:



V spalnici itak naj ne bi imeli ogledal (tako da se v njih vidimo ali celo da nas 'odrežejo'), nekaj v zvezi z energijami.

Jaz imam svojega skoz pokritega.  

Quote:



Si se mogoče ponoči spremenil v vampirja?

Ko sem bila majhna sem gledala film Drakula. Še sedaj mi ni jasno, kako da sem ga smela gledati.
Prestrašena sem bila kot še nikoli. Imela sem nočne more na to temo. In vsakič ko sem se zavedla, da sem sama in v temi, me je prevel isti strah kot ob gledanju filma. Že sem imela projekcije vampirja na meni, grozaaa!!!

Pa to še sedaj ni čisto minilo, pa je tega že sigurno 23 let.
Podzavest je res neverjetna!