zakaj je del depresije tudi to da človek samemu sebi škoduje, naprimer da si uničuje telo, reže roke z britvico ali škarjami do krvi in ko zagleda kri čuti olajšanje....v bistvu spreminja iz psihične bolečine v fizično in čuti olajšanje..zakaj???zakaj ne more pozabiti dogotkov iz otrošva.... jih pustiti za sabo....in zunaj zgleda kot da je vse vredu....a ni..?  [25]

Tukaj ti lahko le svetujemo, ti morda vsaj za hip potolažimo, te odpeljemo iz doline solza in ti vlijemo kanček upanja, vendar moraš vedeti, da žal več ni v naši moči, tudi mi smo samo ljudje, čeprav bi ti še kako radi pomagali, da bi še v tvoje turobno življenje posijal sončni žarek pozitivnih sprememb, te iztrgali iz sivega vsakdana. Upam, da boš vsaj od teh ponujenih drobtinic (informacije in nasveti) z naše strani zaživela boljše življenje, čeprav mi nismo tista ponujena odrešilna bilka zate, tega se moraš zavedati, zato ti priporočamo strokovno pomoč, v kolikor se tvoje stanje ne izboljša. Le pogumno naprej, prvi korak je odločilen...

Le zakaj bi trpela še naprej, iz dneva v dan in maltretirala samo sabo, gotovo si dobrosrčna punca sodeč po tvojem čutnem pismu in vredna polnega, kakovostnega življenja kot drugi, da začneš zopet dihat, se veselit jutrišnjega dneva. Seveda ti besedi "strokovna pomoč" zvenita tako plehko, sta hladni, te takoj zabijeta, udarita, čeprav sta samo besedi, češ takoj ti dasta pomisliti oziroma sta povod za smešne prebliske, asociacije in podzavestne slutnje, sem res "nora" in zrela za psihiatra.

To gre za klasično stereotipno, ukleščeno in površinsko razmišljanje, ki je po krivičnem še s strani naše družbe podkrepljeno in tabuizirano, ker je v človeški naravi, da se bojimo drugačnih in se pustimo raje vodit zamegljenemu strahu, ker pač "ti" ljudje ne pašejo v naš okrnjen kalup/modlo predsodkov in trepetamo pred "drugačnimi", kot da bi bili garjavi, jih raje odrinjamo na rob družbe, ignoriramo iz povsem iracionalnih razlogov in vsakršne objektivne samokritike, zato postanejo ti avtomatično stigmatizirani, ožigosani in po krivem zaznamovani (homoseksualci, tujci, priseljenci, narkomani, klošarji, duševno bolni, fizični hendikepiranci, etc...).

Na zunaj si normalno dekle, a znotraj, v duši divjajo viharji, nihče te ne razume, ne sluti tvoje stiske. Res je, ljudje smo včasih preveč zazrti vase in le redkokdaj opazimo stisko sočloveka, če sami nismo enkrat potisnjeni v enako situacijo, prej se po navadi ne odzovemo. Posebaj še v tej naši potrošniško razvrednoteni družbi, ko smo si v mravljišču ljudi dejansko tujci brez pristnih odnosov in komunikacije.

ej mali miljon razlogov je zakaj se lahk ena pubertetnica cist brezveze brez nekih "resnih notranjih problemov" poreze.  

vidim razliko samo v tem da sem od takrat odrastla. Jemljem tisto kot najstnisko fazo, ki je trajala dobre pol leta iz ktere sem se naucila nekaj o svojih spolnih zeljah.