Vsi radi govorimo, kako mogočen je Bog, kako velika je njegova modrost in da ga je sama neskončna dobrota, a vendar dopušča vojne, trpljenja, naravne katastrofe, etc. Takšen Bog je hipokrit za moje pojme ali pa niti ne eksistira. Zakaj ni tega "skrivunčiča" nikoli na spregled, na svetlo, zakaj molimo k neaktivnemu, k pasivnemu, k vojerju ali nememu opazovalcu, še poznamo ga ne, kje je njegova slava in zakaj se ne razodene ter nas razsvetli, pokaže pravo pot, luč v temi? Kje hudiča je ta plašni Bog takrat, ko ga rabimo, ko umre mati dveh majhnim predšolskih otrokom, ko ljudje umirajo po svetu od lakote, upostošenj, vojn... Že drži, da vsak odgovarja za svoje napake in da smo si sami krivi za nastali kaos, katerih posledice okušamo na lastni koži, ampak tudi reševalec nikoli ne dvomi ali bi bil ta človek vreden, primeren, dovolj bogat, dober ali slab, da mu pomaga, ampak nemudoma ukrepa, brez pomisleka za razliko od vsemogočnega Boga. Kje je božje usmiljenje?

bog ni tuk ida bo sprejemu odločitve za nas ... za to smo tukaj mi ... zato nam je bila dana svobodna volja (al pa če smo si jo sami uzel, po svoji lastni izbiri).

tko pač je!

Se strinjam z Lance-om, le nekaj bi še dodal. Namen uteleščenja duše je enak vsem živim bitjem. Individualne duše se torej ne uteleščajo zaradi različnih razlogov, ampak iz enega samega, to je postati eno z Njim. Ampak to ne pomeni, da mi postanemo On, ali da postanemo enaki Njemu, ampak da se v ljubezni združimo z Njim v eno, obenem pa ohranjamo svojo različnost(individulanost) Princip ljubezni je enak kot pri vseh drugih "zemeljskih" ljubeznih. Tudi med možem in ženo lahko obstaja ljubezen le na podlagi enosti (v interesu) in različnosti (ohranitvi individualnosti).

In naša prava identiteta je služenje Njemu v ljubezni, in samo tako lahko postanemo z Njim eno in hkrati ostanemo različni od Njega.

Vsem materialnim nadlogam (tudu času), ki smo jim izpostavljeni, se lahko izognemo samo tako, da ugotovimo "kdo smo" in kaj je naš namen tukaj. Lahko iščemo sami in vedno znova izkušamo materialne nadloge, lahko pa sledimo tistim, ki niso pod vplivom materije oziroma tistim, ki so svoj namen že realizirali, ali pa poslušamo Njega samega v verodostojnih svetih zapisih, ki nam jih je zaradi svoje Milosti omogočil.

Zato se meni  zdi zelo koristno poslušati nasvete od "izkušenejših" kot pa na lastno pest z svojim pogojenim mindom in čutili preizkušati in izzivati materialno naravo.





LP
     
 

exorcist, kaj ti sploh hoces dosezt? kasni so tvoji cilji?

exorcist wrote on 25.08.2003 at 12:38:21:


Ne išči ciljev, osredotoči se na pot ...

Bardo_Thodol wrote on 25.08.2003 at 12:45:16:

pot brez cilja je brezpomenska, prav tako je cilj brez poti brezpomenski. pot in cilj sta nerazdruzljiva, sta eno, a hkrati razlicna.

bhardo, zakaj bi se mi osredotocali le na pot in ne na cilj? a za brez veze, al ker s to potjo (aktivnostjo) hocmo nekaj dosezt (cilj)?

no to ni nobeno vprašanje
odgovor je:

ČUTENJE SKOZI SRCE

saj ja vse slike
svetnikov vseh religij kažejo
tja mar ne?

ps. uh se radi sprenevedamo

Quote:

Zato, ker stremljenje k nečemu, česar še ni in kar si običajno zmotno zastavljamo za  cilj, poraja sama nezadovoljstva in trpljenje. Toliko bolj, ker se cilji prav radi  "nagajivo" izmikajo in kažejo kot nedosegljivi.

Pametnejša strategija je zato osredotočanje na tisto, kar je tukaj in zdaj,  na pot, ki je edina resničnost.  Cilj pa, no ja, bo že še prišel, ali pa tudi, če ne, ni bistveno ...