exorcist wrote on 23.08.2003 at 14:45:10:Kje hudiča je ta plašni Bog takrat, ko ga rabimo, ko umre mati dveh majhnim predšolskih otrokom, ko ljudje umirajo po svetu od lakote, upostošenj, vojn...
To je gledanje iz čisto našega človeškega, fizičnega nivoja. Vidimo samo del puzzlov in že sklepamo na celoto.
Vsaka duša se utelesi z namenom, nalogo. In takrat, ko utelešneje poteka, se nam briše spomin na to nalogo, na prejšnja življenja, na višje nivoje. Briše se z našega fizičnega spomina, zapisano pa ostane v duši. Bolj, kot imamo stik do samega sebe, do lastnega jaza, notranjosti, bolj pozorni smo na te notranje impulze, na intuicijo ali če hočete: bolj slišimo svoje srce.
Bog je tisti, ki ima uvid v vse, On je tisti ki je vse. In vsi stremimo in se trudimo do istega cilja: do razsvetljenja, biti eno z Bogom.
In vse te krute stvari iz našega izključno fizičnega stališča (smrt, vojne lakote, nepravičnost...) so naše preizkušnje, naše učenje. Očitno potrebujemo točno določeno izkušnjo v določenem trenutku, ali pa smo mi sami izkušnja za druge. In point je, da so vse te krute stvari pot do našega odrešenja.
Bog ve, zakaj se to dogaja in zakaj moramo biti del teh preizkušenj. Ampak njegovi ''zakoni'' so drugačni od našega človeškega sklepanja. Stvari, ki na prvi, ozek pogled izgledaj o skrajno krute in nepravične, so na dolgi rok (na tej naši poti učenja) nujno potrebne in ključ za končno postajo.