Devi wrote on 20.08.2003 at 20:37:16:

Vse ob svojem in v točno ta pravem trenutku ...  
... vključno s tvojo zabavo in pobiranjem katerihkoli drobcev vse naokrog; četudi mojih.  


Če bi me vprašali,
kaj je umetnost,
bi vam odgovorila,
da pravo v pravem trenutku.



ARS


PS: Mi je - v vseh tukaj analoško omenjenih zapisih, ki sem jih z vami delila - všeč,
kako večplastno besedujem in se s pomeni, besedami, ... igram;
kako se iz drezanja vame v besede spravlja(m) in skozi njih (posredno) tudi v druge dregne(m);
kako se ljubezni, sprejemanja in dobrohotnosti skozi sebe in druge učim.

Ja, ja, lastna hvala se pod mizo vala ...    
... a res mi je všeč, kako pišem.
Me včasih prav zanima, kako drugi pisatelji to oz. svoje "besede" doživljajo ...

ARS wrote on 20.08.2003 at 20:57:34:

Ja, to mi vedno rata, ko hočem preprosto stvar opisat

Misla pa sem na take male stvari, kot je, recimo, pozornost, usklajenost, so-čutenje, objem, namesto polurnih izjav ljubezni. Al pa sam pogled, ki zaleže za malo debato.
pa tudi, sej veš...
Quote:

men je ljubezen po svoje zlo preprosta pa praktična zadeva. In ravno v tem je njena skrivnost oz. magija.

Sem se, zaradi barvitosti poletja,
predvsem pa zaradi vseh barvitih ljudi,
ki se mi zadnje čase še posebej baročno "dogajajo",
pa malček zaradi nekaterih vmesnih črno-belih trenutkov,
ki jih je včasih morda težje prenesti oz. se prežvečiti skoznje,
spomnila tegale mojega starega zapisa - ekola:


No, saj poznaš tisto,
ko rečeš ...,
pa v taistem trenutku v mislih zakolneš;
ko bi ...,
pa nimaš jajc ...;
ko se ti rukne ...,
pa ne, ker ...;
ko se zgodi ...,
pa zgolj (kao nemočno) opazuješ;
ko sto na uro ...,
ti pa v rikverc;
ko ...,
pa ....


No, bilo bi lahko še "huje".
Nič.
In tistim prav nič ne zavidam.


Lupčka,

ARS

Devi wrote on 21.08.2003 at 22:53:22:

Watch your language, dear!    No F word, just practical love ...  

Sicer pa, men je praktičen npr. odpirač, ko moram flašo odpret (kaki drugi pa taisti v moških rokah); pa npr. da mam dežnik pr rok, ko zuni ščije, se tut izkaže na moč praktičen; pa tko naprej ... No, sam da se ti praktično dogaja!!


ARS

Pišuka, pa moje srednje ime je Praktična;  
imam celo tak odpirač, ki flašo odpre prej kot vsak tip,
pa nadvse raje imam katerokoli meni blizu prakso kot njeno teorijo,
ampak ... tale tvoja praktična ljubezen mi pa ne potegne, pa ne potegne.  

Ma, jebi ga - lahko noč!


ARS

PREBUJENA

Uf, spet. Saj veš, tiste vrste jutro, v katerega te prebudi neznanska želja po seksu. Takem, za dobro jutro, namesto zajtrka; takem, brez nepotrebnih besed, ker so kretnje in premiki tako zgovorni; takem, ki zaradi izživete spontanosti tako blagodejno deluje; takem, ki rahločutno povezuje še bolj; takem, ki čez dan botruje marsikateremu iskrivemu nasmehu, pa lahkotnosti in prekipevajoči energiji; takem, ki …

Vse me ščemi in ni mi do tega, da bi takoj odprla oči. Všeč mi je ta občutek, zarezan v prebujajoče se pore na način, ki mi potrjuje, da živim. Užitek zavedanja telesa in neusahljive domišljije. A že v naslednjem trenutku dejstva zamrejo moj nasmeh in presekajo naraščajočo potrebo ter nagajivost. Me za en hipec mine živeti. In že samo misel na tistile vibrator v predalu, za trideseti rojstni dan si podarjen, mi je v tem trenutku močno odbijajoča. Se zavlečem globlje pod odejo, pa čeprav je čas za tuš in življenje. Misli mi preskakujejo in v nekaj minutah se v meni zvrsti pestra paleta čustev in občutkov. In ne vem povsem natančno, ali se samopomiljujem ali pa kuliram. Najverjetneje oboje hkrati. Zagotovo pa se ne crkljam in ne uživam v ukradenih minutah pod tole odejo. Zakonska postelja se mi zazdi velika kot bližnje igrišče. In počutim se kot izsušena kraška zemlja, prepotrebna dežja … Pejt, punca. Pod tuš!

Ko voda in roke splakujejo mojo nepotešenost, se mi po mislih začnejo sprehajat' moški mojega življenja po razvezi … Marsikaj in nič z njimi, vsekakor pa v zadovoljstvo, da so bili in bodo. Saj sama veš, da sem, tudi zaradi njih, vedno bolj lahkotnega koraka in bistrih ter pozitivnih misli; ne glede na to, da se pred štiridesetim marsikatera počuti povsem drugače. Kako grenko-sladke, poživljajoče in tako življenjske so vse te (moje) zgodbice.

1) Si me želi, zaradi seksa, morda celo česa več, pa se ne zgodi, ker si ga jaz ne. Ali ker mi, že zaradi česa, pač ne znese. Preprosto; zame. 2) Se mi seksa, pa si ga zgodim. Že kako, saj veš. In potem so tisti občutki ponovnosti, nezadovoljenosti, pa nezadovoljstva … Lahko. In me kljuva marsikaj. Ali pa zgolj moja ravnodušnost. 3) Se mi seksa, pa tudi vse ostale prednosti partnerstva bi … Mi objem diši. Prvo nekako popedenam ali presežem, drugo pa … Ma, klinc, dvojina ima pač marsikaj, česar ednina ne premore, navzlic njeni pestrosti in svobodi. Pa saj je oboje lahko tudi v dvoje. 4) Si ga zaželim v mojem življenju. Takrat. In ko se zgodi, me kmalu mine. Že zaradi česa. In ko me tudi tozadevno, kratkotrajno drezanje vase mine, zgodim konec. Takoj. 5) Mi je zanimiv, zaradi bližine misli in marsičesa za povrh, a ni prasketanja. In četudi nama je, navkljub temu, nekaj časa lepo, se prej ali slej izvijem iz vrtinca vprašanj in dvomov take dvojine. Ko ne upam več. 6) Lahko kar čutiš, kako naju vleče skupaj, pa se, razen tistega norega prasketanja, ne zgodi nič; ker že ima družico ali družino. Ker jaz ne želim, seveda; ali pa celo oba. In sta tako tečen občutek ponovne prepoznosti kot črv tega, da se lahko, konec koncev, pa tudi motim. A ne prav dolgo. 7) Naju z lahkoto vidim pri osemdesetih, z roko v roki, po že enih ulicah, a se ne zgodi nič (in hkrati vse potencialno prežema občutke), ali pa zgolj malček ... A se ne odrola, zaradi njegovih razlogov. Ja, vem, da si lahko predstavljaš breme nadaljevanja, pa trenutno zmešnjavo razmišljanj in opcij … In se vse do konca zdi "zgodba brez konca".

Uf, iz zanimivih zgodbic in izpod tuša grem vedno težko. Medtem ko danes urejam svojo dnevno podobo, se zabavam nad pestrostjo in zgovornostjo najrazličnejših (morebitnih) odzivov na moje dogodivščine. In navzlic nekaterim komentarjem, mi prav nikoli ni bilo žal, da sem skočila in plavala, v katerikoli izmed njih. In me drugih (domišljijski) odzivi posrkajo v spomin na eno izmed njih …

Praviloma delujem po tistem principu, da "business in pleasure ne gresta skupaj". Pa si predstavljaj maloštevilno družbo kolegov, večerjo smeha in sproščenosti, elektriko v zraku, hudomušne iskrice, govorjenje o načrtih, masaži ter o vsem po malem, potem pa v drugem lokalu še kozarček za lahko noč … In iztočnico da štiklc, kjer "v-kdo-ve-kakšnem-kontekstu" omenijo sedem sekund. In gre večer, zaradi polnočne debate, v ples. A samo v dvoje do jutra. Brzdam poželenje, navkljub intenzivnosti bližine; zaradi principa … In naslednjič poslušam prešerne komentarje, "da mečem moške pred hotelom iz avta". In zopet prasketanje, pa govor o masaži, sedmih sekundah … Vsakokrat. A je princip; pač … In enkrat, ob pozni večerni uri, ko varuške res ne moreš več na delo poklicat', dovolim celo obisk. Prijeten, iskren, neobremenjen pogovor v dvoje, smeh (tudi zaradi masaže), iskrice, bližina misli … Ob njegovem odhodu dotik in poljubi za lahko noč; a samo to, ker je pač princip … Ma, veš kaj!!! Nedolgo zatem moj telefonski preklic v hotel. Smeh obeh, "… preveč obžalovanj nekoč in ne bi danes spet. Si še za masažo?" Trenutek tišine, takoj nato pa njegove besede "mrzel tuš ali taxi" in v isti sekundi "pridem takoj". Nepozabna masaža. Nepozabna noč. Ma, kako spanje, kateri princip?! Ti zagotavljam, se ne splača vedno vztrajat. Ne na principu, ne na vsebini.

"Mami, me pelješ danes v šolo, prosim?" me princeska nepopustljivo zbeza iz užitka zgodbice. In sva danes kmalu nared. S hudomušnim nasmeškom pritrdim svoji podobi v ogledalu in že brezskrbno, klepetavo odskačeva po stopnicah v nov dan.

Quote:



ARS