Pozdravljeni...

Tudi tokrat nekako na brzino,a malo sem vseeno preletela naslove tem o katerih ste pisali,a nisem našla.
Kakorkoli...spet me nekaj zanima  ,in spet ste dobrodošli z svojimi mnenji,pogledi.

Spet gre namreč za ljudi...Za tiste,ki so ostali.
Imela sem priložnost spoznavati ljudi,pravzaprav sem se malo bolj poglobila le v dva,ki sta se prostovoljno javila v jugoslovansko vojno.Zakaj sta to naredila?
Še sama ne vesta...nekaj so dala mlada leta,nekajželja po nekakšnem boju za pravičnost,nekaj...Bog ve kaj.
Normalno...stvari,ki so se dogajale kljub neprizadetem tonu s katerim sta razlagala,tudi njiju niso pustile ravnodušne.
Še več...iz dogajanja sta s seboj odnesla čustva,ki jih danes nekako ne prepoznavata- vsaj meni se zdi tako.
Koliko se tega zavedata,je normalno njuna stvar.Eden bolj,drugi manj,a vsak s svojim načinom ali bolje izgovorom (Ne,ne sodim...tako se spet zdi samo meni).

In kadar ujamemo trenutek in se temu kar OČITNO boli preveč približamo,takrat...ja,takrat se lahko pogovarjamo.Kratek čas...potem oba zamahneta z roko;
"Pusti to...

In pustimo.

Tolažita se vsak na svoj način...Prvi postane napadalen-agresiven takoj,ko spije kozarček,drugi ob nepravem zvoku popolnoma ponori.

Obstaja kakšna knjiga,ki govori,razlaga o človeku-vojaku kot psihološki žrtvi vojne?
Če jo kdo pozna,naj se oglasi.Zelo rada bi jo prebrala.
Seveda pa...kdorkoli ima kakršnekoli svoje izkušnje ali je kaj podobnega podoživljal z nekom drugim in mu ni težko govoriti o teh stvareh...oglasite se.Vesela Vas bom.

Lep pozdrav,

Katarina