exorcist wrote on 14.07.2003 at 14:08:28:


Huda vprašanja danes. Kako ljubiti samega sebe je življenjsko vprašanje. Je isto kot bi vprašal, kako živeti. Je tvoja izbira in odločitev. Tu si ti tisti, ki lahko deluješ. Kakšen namen imaš? Kakšne so tvoje misli? Ali misliš dobro zase?  

Jaz verjamem, da lahko ljubiš, četudi nisi bil tega deležen. Ker je to primarna potreba, je tudi tolko večja želja, tolko več vsega za odpustit, razumet, tolko težja pot, ker si se primoran skoz "naključne" ljudi spoznavat in se izoblikovat. Ne vem... hudo. Je pa že to priznanje, kar pišeš, velika ljubezen do sebe, čeprav je ne čutiš. Bog je zmeraj ob tebi, v najhujših stiskah in trpljenju pa te sam nosi po rokah. Ti ga moraš le videt in najt v sebi. So pa vse to spet besede. Eni pravijo, kako pa lahko daš, če nečesa nisi imel. Seveda ne moraš dati tistega, zato je 'tisto' treba najprej videti. Kaj je to, kar misliš, da nisi imel in drugi so? Tisto je nezdravo v toliko, koliko ne sprejemaš tega dejstva. Tistega seveda ne moraš dajat drugim, ampak najprej sebi. In za tisto je potreben čas, da lahko tvoja duša dozori tolko, da bo lupina obrambe odpadla sama od sebe. Zato po moje takšni ljudje rabimo več časa zase. Velikokrat se potem  razjasni pogled v tej meri, da pravzaprav nihče nima tega, za kar misli, da nekdo drug ima, ampak je to samo njegova pot do tja, ker je viden paradoks in relativnost vsega.

Če sebe nimaš rad, seveda ne moreš imeti drugega, je na prvi pogled rečeno velikokrat. Ampak to je površno, ker najprej moramo zvedeti, kdo smo. Potem to velja. Koliko ljudi se sploh sebe ne zaveda. Živijo drug ob drugem in obtičijo v svojih povprečnih svetovih, in ne vedo zakaj so tu. Svet se jim ruši z najmanjšim zunanjim vplivom, ki ga niso pričakovali. Pravijo, da človeka ljubimo, ker smo, kar smo, z njim. Men to dolgo ni bilo jasno in še zdaj mi ni. Nekateri mamo svojo energijo, zato morda ni povratne energije z drugega konca. Ampak ko bomo dovolj močni, bo. Zato, vzemi si čas in pogumno prebrodi temne trenutke, saj veš, da se imaš rad.  

To, kar je Jezus rekel, pa je tud treba globje razumet. BITI RESNIČEN je po moje s tem predvsem mislil, ker samo tako se lahko resnica udejanja. Ne hlinit ljubezni, če je ne čutiš. Vendar se zavedaj, kar se dogaja, in se uči iz tega.

Tolk od ene, ki tud ni imela primarne ljubezni staršev. Ostale threade o takšnih temah si kaj prebereš?

Aja, pa pozabila sem najpomembnejšo stvar: DOPUSTITI si, kar si želimo. Ja, hudo.

Pa napiši kaj, kako pa ti vidiš to vse skup, ne?

Ja, maš prav (po eni strani). Ni pa ful nujno in za vsakega isto dobro, da človek ful verjame v nekaj (kako in kaj), ker to ga še bolj oddaljuje od dejanskega stanja. Važno je, da verjameš v sebe, da si tolk močan, da po padcu spet vstaneš. S tem se krepi tvoja moč. Da zaupaš v dobro zate, ker dostikrat mi pač ne vemo, kaj je dobro za nas. On boljše ve. Sčasoma tudi mi, ampak to ni razumsko v glavi vedenje, ampak je neko notranje. Nek mir. Ker mi dostikrat nismo sposobni razpoznat sebičnih želja. Zato ko prosimo za pomoč, se predajmo, da ne vemo in predajmo zaupanje vesoljnemu redu in življenju, ki nam bo že pokazalo kako ga 'jemat', živet.

Quote:




Ko bodo ljudje prenehali verjeti, da bodo nekega dne postali bogovi, bodo prav gotovo postali črvi. (Henry Miller)


uživajte!

..na križ z njimi !  8)