Tak, naslov sem dala, zato, ker sem danes izvedela, da je v moji neposredni bližini umrl 10 -leten otrok, za rakom... In da je bila to tretja smrt otroka v mesec dni na našem koncu... Prvi je bil 4 leten deček, ki se je z nečim zastrupil in v 48 urah umrl, (njegov primer so opisovali tudi časopisi ) nekaj dni pozneje pa je smrt doletela dojenčka v zibelki...

Veliko razmišljam in spomnim se tudi na besede profesorja, ki je nekoč dejal; "Težko je otrokom pokopati starše, še težje pa je staršem otroka"

V bistvu sem poznala samo starše 10 letnega fantka, ki je zbolel pri 4 letih za zelo redkim rakom... Amputirali so mu levo nogico, pred dvema letoma... Za fantka se je zbiral denar, da so ga starši lahko vozili na terapije v Ljubljano, saj sta oba preprosta človeka... Zdaj pa so zbirali denar za invalidski voziček... Smrt je prišla iznenada, čeprav pričakovana, je starša strlo... Spomnim se, da sta težko prišla do tega otroka, da je bila gospa malo bolj starejša, ko je zanosila, in zdaj ga ni več... V bistvu, je za vsakega starša hudo, če otrok zboli... mame smo panične že pri dojenčkih, saj ne znajo povedati, kaj jih boli, pri starejših je res malo drugače, a vseeno ni... Ko pa izveš za tako diagnozo, si želiš, da bi lahko ti prevzel otrokovo bolezen nase... Otrok začne šele živeti, medtem ko si ti že prehodil en del poti... Mali Žiga je bil zelo bister in je vedel, da bo umrl zaradi raka... bil je vesel fantek, čeprav se je razlikoval od ostalih zdravih otrok, se ne spomnim, da bi ga kdaj videla slabe volje, ko je šel z starši na sprehod...
Hudo mi je pri srcu, že zaradi tega, ker sem tudi sama mati... Sprijazniti se z izgubo, je težko... Tudi na splošno, je smrt tista, ki neki konča... Ja, ne bo več trpel... to pa je tudi vse, kar lahko rečem v tem trenutku...

Vilma

himynameis wrote on 04.06.2003 at 23:10:50:

Himi, mislim, da si včasih ti sam sebi problem...
Pa brez zamere...

Vilma

vilma wrote on 04.06.2003 at 23:17:46:

Kar skeli, to zdravi. Zdaj se pa zamisli zakaj si tako reagirala in katera senca je posijala nate.

Quote:

Precej šibko in nesmiselno od mene bi bilo, da bi ti zameril zato, ker te boli neka rana. Jaz ti le želim, da se ti ozdravi.

Moonlight wrote on 05.06.2003 at 17:07:31:

Vsak doživi izgubo po svoje. Jaz sem jo tudi, zato lahko pišem le iz svojega stališča, ne iz tvojega, kot ti pričakuješ. Jaz sem jaz, ne ti.

Quote:

Ne vem. Bi pa vedel, ko bi se mi to zgodilo. Vprašaj me takrat.

Quote:

Star12, zakaj se sploh trudiš odgovarjat na moje vrstice, če nimaš zaupanja v mojo iskrenost? No, lepo prosim. Ni preveč zdravo projecirat lastno neiskrenost na druge.

Quote:

V tem primeru tvoja reakcija izhaja iz povsem drugih razlogov, katerih pa ne bi (zaenkrat) rad razkril ostalim. Lahko pa jim sama, ako si upaš izpovedati še ta del svoje osebnosti, kar baje zate ne bi smel biti problem.

Quote:

Saj sem ga. Prosim.

Moonlight wrote on 05.06.2003 at 19:31:49:

himynameis wrote on 05.06.2003 at 19:06:16:


Moonlight wrote on 05.06.2003 at 19:31:49:

himynameis wrote on 05.06.2003 at 19:06:16:

Zraven te iskrenosti bi moral dodat še razumnost. Jaz sem zgolj podal svoj pogled.
Whether you like it or not, is not up to me, but entirely up to you, and is not my concern.

Moonlight wrote on 05.06.2003 at 22:49:13:

In kaj počneš ti? Ti si že odgovarjala na moje poste prvi dan, ko sem prispel na ta forum. Do what you preach, I say.

Quote:

Zato sem pa imel željo, da jo delim z vami.

Quote:

Zakaj ne? Kaj pa mu manjka? Saj je fejst fant. Pa še poznaš ga ne, pa že tako govoriš o njem. Joj joj, Star12.
Naj ponovim: Do what you preach.

Quote:

Če tebe boli, potem mora vsakega? KAJ? ??? Vsi moramo čutit, kar čutiš ti? Kljub svojim drugačnim izkušnjam in drugačnemu življenju od nas (mene) zahtevaš, da smo točno taki kot ti? A različnih torej le nisi sposobna sprejemat?
Again: Do what you preach.

Quote:

To se ti kar dalje sprašuj ta svoj večni in brezsmiselni "zakaj". Jaz odgovor že vem, in to ni...
Quote:

Ker če bi bilo to res sočutje, potem ne bi imelo smisla. Saj gredo oni na boljši svet brez bolečin in nam je hudo... zaradi sočutja do njih? Temu bi se potem kvečjem lahko reklo fovšarija, ne pa sočutje. Ampak tudi to ni to. Ni ne eno ne drugo, ampak nekaj tretjega, do česar še nisi uspela priti. Ko enkrat boš nehala spraševat ta otročji "zakaj", boš pa mogoče prišla.
Ima pa veze s tisto praznino, ja. Ampak ta je v nas samih, ne v otroku. Torej nas tudi boli zaradi NAS, ne zaradi umrlega otroka.

Quote:

A po tvoje je trdnost nasprotje sočutja? O joj prejoj, Star12. Ta je bila pa ena hujših izjav danes. Torej "trden" človek po tvoje ne more sočustvovati... ??? uf. Huda.

Quote:

Tudi jaz tebi, pa lepe sanje.

Starči in kdaj boš ti pustila, da se tvoj otrok znova rodi?

Vem to je čisto vmešavanje, samo me že dolgo pesti, da ti to povem in Vem, ne gre skupaj s tvojimi duhovnimi vrednotami.

Kdaj boš pripravljena sprejeti svoj drugi del sebe, tisti ki ni skozi v rožicah, pa med metuljčki, pa v sončku,tisti temni del tebe, ki ga zanikaš, mu ne pustiš, da se sploh pokaže, tisti ki,  trpi, tisti, ki je jezen, tisti ki obsoja,tisti ki se boji, tisti totalno zavrženi del tebe....
A si srečna v tem svetu, doma, v sebi ali ti predstavljaš svoj zvišeni ideal.

Ali si upaš odpreti oči in pogledati okoli sebe in to sprejeti, neglede na to kaj je?

Če ti to ni še nihče povedal ti bom pa jaz.

Pa lepega sončka ti želim.

Io

Io wrote on 06.06.2003 at 23:49:37:


Ni vmešavanje in lepo vprašanje si mi zastavila.

Moja osebnost se že dolgo gradi - taka kot je mi je všeč ( želi ostati ) - ker taka Osrečuje marsikatero Srce.
Najsi bo še tako videti vse v rožicah, metuljčkih ali sončkih.

Tudi to je resničnost - tista bolj svetla.
Kažem del obraza ( tu ) kot si ga želim.  

Vem, kako se Gradi resnični svet okoli mene, verjemi mi -zakaj bi ga kazala jaz ZNOVA  - KO ga že drugi namesto mene.

Kar PRide, Tudi gre... kakorkoli že - dobra vprašanja.

Vsi nosimo " del otroka v sebi" .

Malo mimo teme.
Se opravičujem.