mind wrote on 03.07.2003 at 13:59:28:pa če ostanema pri ljubezni med ljudmi, kaj še vedno trdiš da je le-ta možna brez dveh udeležencev ?
Ja, še vedno
ljubezen izhaja iz enega in se z drugim samo druži. Dopuščam pa da je v lastnostih ljubezni težnja po druženju.
Za ljubezen je dovolj eden, samo po moje ni možno doseganje 100%-i v ljubezni, če si sam. Ko si na poti do 100% potrebuješ par ali okolico, da ti pomaga pri prepoznavanju preprek, ki te ločujejo od ljubezni. Je lažje.
Quote:če govoriva o ljubezni in njenem različnem izražanju (100%, 200%), kaj je naš cilj ? verjetno z višjim odstotkom izražena ljubezen
ne razumem, zakaj praviš da je da je za "nadgradnjo" potreben še nekdo, čež nekaj stavkov pa praviš da je "vse" možno dosečt tudi sam ?
V bistvu ne vem, kaj je boljše, a je boljše doseganje 200%, ali je dovolj 100%.
Glej, če vzameš ljudi, pri katerih bi si človek mislil, da so že dokaj blizu al pa so že dosegli teh 100%.
Recimo Gandhi, on je ena pozitivna osebnost, on je v družbi z drugimi dosegel zelo veliko. Ali pa mati Tereza, ona je bila pobudnica, njena ljubezen je zbudila ljubezen drugih, ustanovila je svoj red in pomagala ljudem. To so posamezniki, ki so delovali v skupini. Frančišek Asiški itd itd... oni so s svojo ljubeznijo inspirirali druge, začeli so s 100% in dosegli 1000%. ampak od teh noben ni deloval v paru, partnerstvu.
Po drugi strani pa imaš recimo Einsteina, Michelangela, Puccinija, ki so določene stvari v sebi izrazili 100% ustvarjalno (čeprav po moje noben od njih ni bil 100% v ljubezni?) Dva ne moreta slikat iste slike, recimo... Po moje se lahko ustvarjalnost izrazi tudi na tak način, ne da bi za to, da je genialna, rabila partnerstvo... lahko se izrazi samo v ednini.
Ne vem...
Kaj ti misliš?
Da če ni dveh ni ljubezni? Če je en človek celo življenje obsojen na samotni otok, so ga obsodili na življenje brez ljubezni?
Home
Pages: 
