titud wrote on 03.07.2003 at 09:14:30:


Zakaj se ti to zdi ateistično? Men se zdi ravno nasprotno.

titud wrote on 03.07.2003 at 09:23:19:


Kaj potem moramo skoz tako rekoč čakati na neko milost od Boga, kot temu rad reče aryan? Ker to se mi potem zdi ena skorajda čudna svoboda v tem, kar človek dela in počne sploh.

Quote:

jaz ne govorim o cakanju, ampak o sprejemanju. sprejemanje milosti Boga pa je proces v katerem moramu tudi MI sodelovati. tko kot morta pri ljubezni sodelovati dva, vsak s svojim individumom, tko je za ljubezen med Bogom in nami potrebno tako nase sodelovanje in njegovo sodelovanje, milost.

ce mi pod odprto pipo iz katere tece voda (milost boga) postavimo z zamaskom (nas ponos) zaprto steklenico, ne bo nic vode prislo notr. ce pa mi ne postavmo steklenice pod pipo, je pa vseen ali je ta odprta ali zaprta, ker spet ne bo vode. torej morta bit izpolnjena dva pogoja. odprta pipa (v primeru bozje milosti je ta vecno odprta, in za vse) in nasa odprta steklenica (iskrenost, poniznost).  

nevem zakaj je nekaterim tako težko priznat, da izključno sami ne morejo dosečt tega kar si želijo, sploh pa ljubezni

pomoje bi nam bilo dost gorja skozi zgodovino prihranjenega, če bi živeli v zavedanju svoje majhnosti in odvisnosti

postavljanje v vlogo "vrhovnega masterja" oz. "absolutnega uzivalca" je verjetno največji nesmisel kar si jih je človeštvo izmislilo, čeprav "evolucijsko" tako to izgleda

littlestar, te izkušnje in doživljanja, ki jih doživljaš, ko poskušaš biti "sama sebi dovolj" ti pomoje kažejo (pač skozi negativne izkušnje) da to ni mogoče

čeprav nevem točno kako ti razmišljaš, ker enkrat praviš da si želiš nekoga, spet drugič da ne....pomoje si je treba razjasnit to osnovno stvar....sem sam sebi dovolj ?





LP

Quote:


So ziher trenutki totalnega samozavedanja, v katerem je ta drugost  presežena z totalnim občutjem ljubezni, blaženosti. Če tega ne bi blo, itak ne bi vedl, kaj nam manjka. Ne sme nam pa to tolk manjkat, da drugost kar zanikamo, ker na tak način je ne bomo nikol presegl. Najprej jo je treba priznat, vzpostavt, si jo magari  sfantazirat, karkoli...,  da lahko iskereno zahrepenimo po združenju/preseganju.  Temu  procesu se po moje ni mogoče izognt. Psihološko gledano moraš tud svojo mater/očeta, če jih maš ob seb,  ozavestit kot nekaj  od sebe drugega, ločenega, včasih clo nasprotnega, da jih imaš lahko rad skoz to drugost... Če jih nimaš ob seb, moraš enako nardit s svojo fikcijo o njih. Fizična pojavnost tle sploh ni bistvena, čeprav to transformacijo nardi otiplivejšo, kar je za enga lahko prednost, za drugega pa prav to predstavlja pravo moro.      

Quote:


Precizno povedan,  se popravljam, kot atiest sem  svoje predstve o funkciji  ljubeznskega razmerja  do boga pripisal teistu. Zato mi tud nikol ni šlo v račun to, da se  teist ne izenač z bogom tud če mu izkaže brezpgojno ljubezen, bog pa njemu nakloni vso svojo milost   .

Quote:


Brezpogjna ljubezen torej je  za tesita hkrat sredstvo in ne  sama seb namen in cilj . Z njo se namreč  dosega božjo milosti, šele ta pa milost pa je tesitu cilj, ki odtehta enost, ki jo teistu ni možno dosečt.    

Ker ateist za brezpogojno ljubezen  ni nagrajen z  božjo milostjo, je lahko poplačan le z enako dozo brezpogojne ljubezni drugega. Po tej logiki bi se na  'horizontalni' ravni (v ateističnem/nehierarhičnem smislu) tle brezpogojna  ljubezen med dvema morala izničit/nevtralizirat/izmenjat, ko izpolne funkcijo preseganja drugosti.   S tem,  ko dva  drug pred drugim izgubita svoja drugost in sta eno, sta kot   taka spet drugo  nasprot vsemu  drugemu.  Njun brezpogojni ljubezneski potencial za sprejemanje drugosti navznoter poveča in  navzven razširi,  tako da se v bistvu nikamr ne izgubi.  

mind wrote on 02.07.2003 at 23:44:21:

Midva iz čist različnih gledanj govoriva. Meni ni cilj da dokažem povezanost z bogom, ta itak je... o povezanosti z ljudmi govorim.
Povezanost dveh samozadostnih lahko je, z namenom da združita moči v 200% (če ima vsak od njiju 100%, lahko pa te povezanosti tudi ni, ker nekdo s svojimi 100% dela pač nekaj drugega. Če hočeš ustvarit umetnino z združenimi močmi, lahko zgradiš raketo, če pa ustvarjaš sam pa še vedno lahko izklešeš Davida, recimo... kaj je več vredno, je težko presojat...

Saj dokler nisi 100%, res rabiš drugega, da ti pomaga prepoznavat manjkajoče procente... verjetno lahko tudi sam, samo je težko.

Quote:

Če hočeš bit velika molekula, potem se moraš nujno povezovat z okoliškimi celicami... povezava celic s telesom je itak nesporna, ono je v navezi z vsako celico, z vsako enako, ne glede ali so bolne, ali so samozadostne ali ne... Tvoja lastna odgovornost je da poskrbiš zase, svoje zdravje, svojo povezanost v molekulo (oz organe), da izvršuješ svojo celično nalogo, itd itd... Ker kaj bo telesu celica, ki si želi postati telo in izginit iz telesa...

a sem mal zabredla a