PRO

Krš?anska metoda izganjanja demona iz obsedene osebe je v bistvu ostala enaka od Kristusovih ?asov in je podobna kot v drugih tradicijah. Izganjalec govori demonu in mu v božjem imenu ukazuje,naj zapusti žrtev in mu grozi z bole?ino ter kaznijo,?e tega ne bi hotel storiti. Demon zelo pogosto odgovori z žaljivkami,se v?asih divje prepira z izganjalcem in se skuša na vsak na?in obvarovati pred mo?nim psihološkim pritiskom. Ta pritisk je pri mnogih primitivnih metodah okrepljen s pretepanjem in maltretiranjem ?pacienta?,pomeni pa uporabo svetih simbolov,ukazajo? jezik in seveda koncentrirano in samozavestno voljo,ter seveda mo?no osebnost izganjalca. Demonu le-ta ukaže,da pove svoje ime in kaj o sebi;ko je narava motnje izražena v besedah se je je lažje znebiti.Izganjal?evi ukazi in grožnje ustvarjajo v demonu mo?ne ob?utke jeze in strahu;ko se ti stopnjujejo in ko demon zapusti pacienta,se ta pogosto zgrudi ali zvija v kr?ih. Tipi?en primer iz leta 1714,kako je pastor poskusil izganjanje pri ženski,ki je bila obsedena s satanom: Žensko je dal prepeljati v cerkev,kjer ji je bral odlomke iz Svetega pisma.Satan,ki je bil v obsedenki je vpil: ,,Še ne boš kon?al?? On pa je odgovoril :,,Ko bo dovolj za Boga,bo dovolj tudi zate demon!¨ Satan se je pri?el pritoževati ?ezenj,?es kako ga mu?i in tla?i...nazadnje pa je ob najresnejšem svarilu v Jezusovem imenu zakri?al:,,Gorim,gorim!Oh kakšno mu?enje!? Med temi molitvami,zaklinjanjem je satan ubogo bitje strašansko mu?il,grozovito rjovel skozi njena usta in jo tako surovo treš?il ob tla,da je postala mrzla kot led in je ležala kot mrtva;ni ve? dihala,potem pa ji je Bog pomagal,da se je osvestila. Mnoge avtoritete so mneneja,da sta pri uspešnem izganjanju pomembna faktorja izganjal?eva vera in njegovo prepri?anje,da je žrtev v resnici obsedena. ?e molitev in zaklinjanja ne spremlja popolna vera,da gre za utelešenega demona,ne pride do ozdravitve. Vsekakor je pri izganjalcih potreben velikanski duševni in telesni napor in njihova obremenjenost je zelo vidna. V zadnjih letih je prišlo do ponovnega preporoda izganjanja.Bodisi da ve? ljudi verjame,da so jih obsedli zli duhovi,ali pa jih je ve?,ki so pripravljeni to priznati. Duhovniki,ki se ukvarjajo z izganjanjem,pravijo,da so preplavljeni s številom tistih,ki prihajajo po pomo?.Mnogi od pacientov pa sploh naj ne bi bili obsedeni,a so kljub temu dovzetni za izganjal?evo zdravljenje.

KONTRA

Beseda "demon" ni imela vedno negativne konotacije in ni vedno predstavljala ne?esa zlega. Pisci iz obdobja pred krš?anstvom so demone omenjali v podobnem smislu kot bogove (celo nekatera moderna gibanja verjamejo v zaš?itniške duhove, ki se vselijo v posameznika in ga vodijo in mu sporo?ajo življenjsko pomembne stvari). Šele s prihodom krš?anstva so demoni pristali na "drugi" strani, kot zlohotni duhovi in satanovi padli angeli. Kristjani verjamejo, da ti duhovi lahko ?loveka obsedejo, da bi mu?ili in škodovali obsedenemu posamezniku in njegovi okolici. V srednjem veku so veliko ljudi obtožili, ?eš, da so obsedeni. Za dokaz o tem so izkoristili marsikatero zunanjo zna?ilnost posameznika: grd videz, blodnjavost, otroške bolezni, napadi, mrtvorojenci, slaba letina in še veliko drugih negativnih pojavov so nemudoma povezali s ?arovništvom ali demoni. Specifi?na znamenja, kot so razmišljanje o seksu, pohotno vedenje, bruhanje, telesno zaudarjanje in ?udni glasovi, so pogosto pomenili prisotnost deomna v telesu. Posledi?no so bili sumljivi vsi ubogi ljudje, starejši in mnoge vdove - marsikdo je izgubil svoje premoženje in tudi življenje zaradi tega, ker so ga obsodili obsedenosti. Dandanes samo še konzervativni kristjani verjamejo v obstoj demonov. Pripadniki takih sekt pogosto verjamejo, da sodobna medicina napa?no postavlja diagnoze in da je ve?ina duševnih bolezni samo znak demoni?ne prisotnosti. Pogosto trdijo, da psihiatri in psihologi nimajo prav, ko skušajo pomagati duševnim bolnikom - pomagala naj bi samo molitev in ritualno izganjanje demonov. V manj obrobnih veroizpovedih, vklju?no s katoliško cerkvijo, je prevladal ob?utek, da je vpliv demonov možen, a je v ve?ini primerov duševnih bolezni vendarle možna medicinska razlaga. ?e pa je obsedenost dokazana, bo narejeno vse, da bi demone in hudi?a izgnali. Martin Malachi je v svoji knjigi Hudi?ev talec (Hostage to the Devil) iz leta 1976 opisal tipi?en postopek izganjanja. Izganjalec mora demona najprej identificirati, sicer se lahko dejanja izganjanja pripišejo svobodni volji obsedenega posameznika. Ko ugotovi, da demon obstaja, mora izganjalec dose?i, da demon prizna svojo prisotnost, kar obi?ajno spremlja kaoti?na mešanica hrupa, smrada in grozljivih prikazni, nato pa za?ne demon govoriti neposredno in ne uporablja ve? žrtvinega glasu. Ker mu izganjalec za?ne jemati mo?, se demon soo?i neposredno z izganjalcem. V neposrednem stiku z demonom obstaja velika nevarnost, da bo izganjalec podlegel demoni?nemu vplivu, zato mora biti izganjalec duhovno izredno ?ista oseba. Po koncu bitke med izganjalcem in demonom se demon izvije iz telesa žrtve, izganjalec pa ?uti, kako pojenja mo? zla. Žrtev se po tem obredu obi?ajno ne spomni ni?esar. Izganjanje demonov je lahko nevarno po?etje. V Ameriki je veliko primerov, ko se je izganjanje kon?alo tragi?no. Neki mladeni? je leta 1996 umoril svojo mamo, ko ji je med izganjanjem demonov, v grlo tla?il križ. Leta 1997 sta dve ženski umorili h?erko ene od njiju, ko sta jo med izganjanjem prisilili piti strupeno mešanico. Medtem ko ni nikakršnih dokazov o obsedenosti z demoni, pa v Ameriki vsako leto zabeležijo vsaj eno smrt zaradi izganjanja demonov. Intervju z Marjanom Turnškom: http://www.gape.org/gapes/prispevki/files/turnsek.htm

[b]Kaksno je vaso mnenje na temo eksorcizem?[b]

zmatran, zlizan, zguncan in zgonjen

bp