BOG NE MORE USTVARJATI ZLA

Ko sem se peljala na pogovor s profesorjem, ki poučuje na mariborski enoti teološke fakultete v Ljubljani demonologijo kot izbirni predmet in se med drugim ukvarja še s proučevanjem mariologije, kristologije, zakramentalke in ekleziologije, sem mislila, da je hudič platno, na katero se projicira tisto, kar nas skrbi pri sebi. Ko je duhovnik in teolog dr. Marjan Turnšek pojasnil, da je Bog ljubezen in le On absolutna sila, je ob pogovoru sprva smešna zamisel o hudem duhu uravnotežena z delno intelektualnim in delno drugačnim sprejemanjem obstoja različnih ravni bivajoče zavesti dobila razsežnosti, ki nemara niso bile tuje nobenemu otroku, preden je postal povabljen iz pravljic v svet razuma. »Racionalizem,« je pojasnil sogovornik, ki med drugim prisega na učenje in arhetipsko analizo Carla G. Junga, »je vladal precej dolgo, treba pa se je kritično seveda, odpreti nekoliko širši resničnosti«.

 

 


Kaj je Demonologija?
Demonologija je veja teologije, znanstvena veda, ki proučuje pojave v zvezi z delovanjem hudega duha. Sicer je pa del angelologije, ki razmišlja o ustvarjenih duhovnih bitjih, angelih. Krščansko razodetje namreč pripisuje Bogu ustvarjanje vidnih in nevidnih resničnosti. Nikakor pa nauk o angelih in hudem duhu ni kakšna osrednja tema krščanske teologije. Je pa v zadnjem času postala zelo aktualna zaradi najrazličnejših pojavov, ki so se bolj množično pričeli pojavljati.

Kako je zasnovan njen teološki koncept?
Kot vsaka teološka panoga tudi ta zajema iz različnih virov. Prvi tak vir so Razodetja - Sveto pismo in ustno izročilo Cerkve. Sledijo cerkveni učitelji in teologi, slednji pomagamo pri razumevanju razodetih resnic.

Področje demonologije se zdi celo nekaterim poklicnim teologom sporno, niso hudi duhovi le neke manj všečne človekove značajske poteze?
Pred dvajsetimi in več Ieti so zlasti nekateri protestantski teologi razvijali teorije, da hudi duh ne obstaja, da je to samo simbol za zlo, ki pa ga ustvari človek. Ampak Cerkev tega nikoli ni učila.

Kaj pa je Cerkev učila in uči?
Tradicionalno Cerkev priznava obstoj duhovnih bitij, med katerimi so tudi hudobni duhovi kot »padli angeli«. Ker gre za duhovna bitja, ki jih ne opredeljujeta kategoriji prostora in časa, si seveda ljudje o njih težko ustvarimo predstave. Bivajo na drugi ravni kot duhovno telesna bitja. Vsekakor pa jim krščansko razodetje pripisuje osebnostno strukturo, čeprav je treba takoj dodati, da so na drugačen način osebe, kot smo ljudje osebe. Zaradi njihove enovitosti je tudi njihovo dojemanje in delovanje povsem neprimerIjivo z našim. So svobodna bitja, ki se seveda odločijo »enkrat za vselej«. In hudobni duhovi bi se naj, po svetopisemskem razodetju, Bogu Stvarniku uprli in zaradi tega postali pravzaprav antipodoba tega, kar je želel Bog; torej iz dobrih bitij so postala hudobna.

Kakšna je opredelitev Cerkve do zla? Je zlo vedno slabo ali pač katalizator dobrega?
V teološki viziji je zlo vedno zlo. Ni nekaj samostojnega, ni še eno počelo vsega obstoječega, kot na primer v kakšnem dualizmu. V krščanstvu je edini izvor vsega Bog, zato je izvorno tudi vse, kar obstaja, dobro, saj Bog, ki je Ljubezen, ne more ustvariti kaj slabega. V tej perspektivi je zlo vedno posledica delovanja svobodnega bitja, ki deluje v odnosu komunikacije z drugim. Kadar se zgodi zlo s povsem svobodno, zavestno in hoteno odločitvijo posameznika govorimo o grehu, ki je moralno zlo. Kot tako ima torej izvor v svobodnem ustvarjenem osebnem bitju (človek, angel). Zato je v tem pogledu vedno tudi osebna odgovornost.

Hudi duh, hudič, skušnjavec, več imen za negativizem, protislovnost v miselni naravnanosti?
Ne, po krščanskem pojmovanju je hudi duh samostojno duhovno bitje in ne sodi v negativni pol energije, ki je nujen za polarnost. Zaradi svoje zgolj duhovne oblike bivanja, ima hudi duh višje zmožnosti spoznavanja in tudi vplivanja na nižji svet (materialni in telesno duhovni). To vplivanje je seveda posredno, a zaradi svoje inteligentnosti težko razpoznavno. Zato lahko na človeka deluje le posredno in ga tako navaja v slabo.

Torej je po svoji naravi dober, če je duhovno bitje …
Da, a se je svobodno odločil za zlo, s tem, ko se je uprl Bogu.

Angel luči navajajo viri. Nekoliko paradoksno, mar ne?
Da. Lucifer dobesedno pomeni »nosilec luči«; to je bil njegov prvotni namen; z uporom Bogu pa se je njegovo delovanje sprevrglo v svoje nasprotje; njegovo delovanje je zavajajoče in njegov namen je prinesti temo in ne razsvetliti človeka.

V knjigi preroka Izaija piše: ''Jaz delam luč in ustvarjam temo; jaz delam mir in ustvarjam zlo; jaz sem Gospod, ki dela vse te stvari.''
Bog ne ustvarja zla, temveč človeku in tudi duhovnim bitjem daje možnost odločanja za dobro ali za zlo. V Izaijevem besedilu pa je odsev takratnega stanja dojemanja razodetja o Bogu, ki ga Sveto pismo pozneje dopolni. Kajti Sveto pismo je knjiga, ki je nastajala več stoletij in jo je treba jemati kot celoto, sicer lahko posamezni iztrgani odlomki posredujejo tudi samo delna spoznanja, ki še niso zadnje sporočilo, ki ga Sveto pismo o neki zadevi želi posredovati.

Prvo dejanje stvarjenja naj bi bilo ločitev nasprotij, dneva od noči, svetlobe od teme.
Res je. A to ni v povezavi s hudim duhom, ki se je po svobodni volji odločil za zlo. Gre za opis vere v stvarjenje kozmosa, naravnih zakonitosti.

Kako si je sv. Avguštin razlagal naravo dobre volje?
Ha, ha. ha. Sv. Avguštin si jo je v svojih obdobjih, bilo jih je več, razlagal različno. Imel je obdobje, ko je bil precej doketistično, še prej celo manihejsko usmerjen, in takrat je naravo svobodne volje pojmoval precej dualistično, češ, svet vodita dva enakovredna principa, pozitivni in negativni, svobodne volje ni.

V lzpovedih govori o svoji spolni izkušnji. ''Torej nisem bil jaz vzrok tega, temveč greh, ki biva v meni,'' razlaga ob spoznanju svoje nemoči.
Izpovedi so v bistvu nastale v njegovem zrelem obdobju; ko je rekel greh, pa je mislil tisto, česar sam noče početi: kot apostol Pavel je tudi Avguštin doživljal v sebi dvojnost, dobro in zlo, ki se je v njem borilo; končno je splošna človeška izkušnja, da kdaj počnemo stvari, ki jih v resnici ne želimo.

Kakšen je demonološki pogled na krivdo: kot na iluzoren, oseben ali nadoseben pojem?
Krivda v krščanskem konceptu je vedno osebna odgovornost. In je nekaj bistveno drugega kot občutek krivde, ki je povsem psihična resničnost. Krivda izhaja iz dejanske in zavestne usmeritve posameznika ali neke skupine proti spoznanemu stvarjenjskemu redu v stvarstvu. To pomeni torej hoteno odločitev za zlo, ki bi ga človek lahko preprečil pa ga ne.

Ali smemo govoriti samo o odgovornosti, ne o krivdi?
To je stvar konceptov, besed, ki jih uporabljamo. Sam lahko rečem tudi, da sem kriv, da je nekomu dobro. O krivdi lahko govorimo, kadar je človek nekaj slabega storil svobodno, zavestno in hote.

S tem še ne postane slab?
Človek kot tak ni slab, ima pa svobodno voljo in se lahko odloči, da bo slabo deloval. Recimo, da je pet stopenj do začetka procesa, ki na koncu privede do greha. Prva stopnja je sugestija, ki lahko pride od zunaj ali od znotraj. Nekaj moralno slabega v meni vznikne in mi daje možnost, da grem v tej smeri. To je skušnjava, ki je redno delovanje hudega duha. To še ni greh. Lahko pa človek pade na peto stopnjo grešne navade ali strasti. To pomeni, da v prihodnje ne bo več skakal z ene stopnje na drugo, temveč bo svojo željo takoj, ko se bo pojavila, zadovoljil. Vmes pa so še trije koraki: nek notranji pogovor s sugestijo, ki, če predolgo traja, lahko preide v notranji boj, ko je človek enkrat za »stvar«, drugič pa proti; pogosto se ta boj konča z odločitvijo storiti to, kar sugestija predlaga, takoj ko bo mogoče. In prav v tej določitvi, kolikor je svobodna, nastopi greh. Človek se vse življenje odloča, kosa za svoje napačne odločitve, se uči. Pri angelih, ki so višje razvita duhovna bitja, govorimo o enkratnih odločitvah. Ti ne morejo več popravljati svojih odločitev. Človeku pa je vedno dano dovolj milosti, da se nanjo obrne in se opredeli za dobro, ne pa za tisto, kar mu škodi.

Kako je sploh nastal hudič, kdo ga je ustvaril?
Bog je ustvaril angele kot nekaj dobrega, kajti Bog ne more ustvariti nekaj slabega. V krščanskem razodetju obstaja podatek, da se je del svobodnih duhovnih bitij, ustvarjenih od Boga, Bogu uprl.

Je to duhovno bitje proti bogu ali proti človeku?
Proti Bogu in proti vsemu, kar je on ustvaril.

Je kaj na kar ta duhovna bitja nimajo vpliva?
Kolikor lahko dojamemo njihovo stanje, je to ljubezen. Ker je to edina stvar, ki je hudi duh ne dojema. Ljubezen mu je povsem tuja. In prav zaradi svoje sposobnosti ljubezni ga človek prekaša, čeprav je sicer v redu bivanja nižje bitje od njega. Zato hudobni duh tudi ni dojel, da je bila Kristusova smrt na križu, ki jo je svobodno sprejel nase iz ljubezni do človeštva, zanj pravzaprav poraz in ne zmaga, kakor se je na videz dozdevalo.

Ali lahko rečemo, da je hudič platno na katerega se projicirajo 'neobvladljivi' človekovi čustveni, čutni, miselni procesi?
Ne, hudi duh je tisti, ki lahko vpliva na človekov čustveni, miselni, čutni svet.

Kdo torej predstavlja kanal po katerem prihaja na ta svet.
Ker ne biva v časovno-prostorskih razsežnostih, ne potrebuje kanala za prihod na ta svet. On je hkrati navzoč povsod, vendar se mu človek odpira ali pa ne. Ker je omejeno duhovno bitje, saj je ustvarjen, ne more človeka neposredno posesti. Zanj so dojemljivi tisti, ki so mu nekako odprli vsaj »špranjo«. Hudi duh v človeka ne more vdreti po mili volji.

Kako se manifestira njegovo delovanje?
Njegovo delovanje se kaže kot redno zapeljevanje z namenom, da bi nas oddaljil od Boga in spoznal šibke točke človeka, kjer nato še siloviteje 'napade'. Na primer, sam lahko razumsko vem, da nekaj ni dobro zame, pa kljub temu to počnem, nekaj iz notranjosti me vleče v slabo. Na tem področju nezavedanja lahko deluje hudi duh in doda svoj delež k temu, da delam slabo. Poznamo pa tudi izredno delovanje hudobnega duha, ki se razvije tam, kjer mu kdo omogoči vstop. Pri tem delovanju naletimo na nenavadne pojave, ki so pogosto zelo podobni paranormalnim fenomenom, imajo pa redno zelo negativne posledice. Govorimo o 'duhovni onesnaženosti' krajev ali oseb. Zadnja najhujša oblika tega delovanja pa je posedenost, pri kateri si hudobni duh povsem podredi sposobnosti neke osebe.

Demonologi naštevajo še jezo, strah, obupanost, čustva, ki so denimo znamenja t.i. posedenosti. Posega teologija na področje psihologije in medicine?
Noben eksorcist po cerkvenih pravilih ne sme delovati brez zdravnika - eksorcist je šele zadnji v vrsti strokovnjakov, ki se ukvarjajo s človekom z nekaterimi simptomi. Sprva je treba vztrajno zavračati misel, da je človek poseden. Šele če drugi strokovnjaki povedo, da ne najdejo vzroka za te pojave na svojih področjih, lahko poseže strokovnjak za duhovnost, na primer eksorcist. Ljudje, ki pridejo ali ki jih pripeljejo k eksorcistu, se vedejo res nenavadno. Naj navedem kot primer majhno deklico, ki meni nič tebi nič razmeče ducat možakarjev, vsakega v svoj kot. Vsi, ki pridejo k eksorcistu, pa kažejo hud odpor do svetega in do krščanske simbolike, na primer križa. Na mojih predavanjih nekateri kar poskočijo, ko pokažem čarovniško biblijo, medtem ko nihče ne vpraša za Sveto pismo.

Nenadno obvladovanje spretnosti, ki se jih posedni nikdar ni učil, na primer slikanje, igranje klavirja, govorjenje tujih jezikov, naj bi bile po mnenju demonologov tudi znamenja delovanja hudega duha. Kako je to lahko nekaj slabega?
Saj samo po sebi ni. Neka dejavnost, ustvarjanje, je slaba, kadar je njen namen škodovati. V primerih, ki ste jih povzeli, gre za izraženo parapsihološko sposobnost, ki se je človek lahko zaveda ali pa tudi ne. Našteti pojavi se lahko dogajajo tudi pod vplivom hipnoze. O telekinezi na primer govorimo, kadar nekdo zavestno uporablja svojo parapsihološko sposobnost. Treba je vedeti, da so parapsihološke sposobnosti v vsakem človeku, le da v večini ljudi spijo. V krščanski perspektivi so paranormalne sposobnosti ali božji (karizme) ali naravni dar in v tem primeru rabijo dobremu. Kakor koli, če bo človek z Bogom sodeloval, bo ta dar moral imeti dobre posledice. O nezavedanju svojih sposobnosti govorimo pri psihokinezi. Te sposobnosti se aktivirajo ob posameznih stresnih situacijah. Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Tretja možnost razumevanja nenavadnih pojavov pa je delovanje hudega duha. V tem primeru pa sadovi, vsaj dolgoročno, razkrivajo vedno negativnost.

Utegnejo biti omenjena stanja plod domišljije?
Da, zato je treba človeka najprej napotiti k zdravniku. Vprašanje se postavi takrat, ko zdravniki povedo, da v tem ni nič takega, česar smo vajeni. Ne najdejo vzroka na svoji ravni delovanja. Eksorcizem namreč deluje na duhovni ravni, ne samo na psihični ali telesni. Seveda je pa lahko domišljija »vstopno mesto« tudi za delovanje hudobnega duha.

In kaj natančno je eksorcistova naloga?
Eksorcist je strokovnjak v razločevanju duhov in opravlja obred zarotitve hudega duha. To lahko počne samo po posebnem pooblastilu krajevnega škofa. Vendar so primeri pravih posedenosti redki. Sorazmerno veliko pa je v zadnjih letih nižjih oblik raznih težav in motenj, ki lahko pomenijo določeno stopnjo »duhovne onesnaženosti«, ki jo je mogoče odpravljati s posebnimi molitvami za duhovno osvoboditev ali za ozdravitev in predvsem z rednim krščanskim življenjem. In tudi s temi ljudmi se lahko ukvarja eksorcist, čeprav za to delo ni potrebno posebno pooblastilo škofa.

Menda šamani s petjem in plesom dosežejo posebna stanja, skoznje takrat menda govorijo duhovi prednikov. Ali lahko krščanska vera trdi, da jih je obsedel hudič, samo zato, ker ne pripadajo določenemu sistemu verovanja?
Ne. Kar se dogaja pri šamanizmu, je lahko preprosto paranormalno dogajanje, to pa pomeni, da je izvor take dejavnosti lahko poseben božji ali nravni dar. Ena izmed možnosti pa je, da hudi duh to simulira v šamanu. Podatki pa res kažejo, da v mnogih znanih primerih tovrstna dejavnost ne vpliva pozitivno na življenje ljudi, vsaj dolgoročno gledano.

V čem se po vaši oceni razlikuje stališče katoliške Cerkve do zla, slabega v svetu od stališč necerkvenih strani?
Pojmovanj zla je seveda več. Bistvena razlika je gotovo v priznavanju Cerkve, da gre pri začetku zla za osebno svobodno odločitev proti najvišjemu dobremu, Bogu, druga mnenja pa so lahko med seboj zelo različna. Na primer, priznavanje zla kot enakovrednega principa z dobrim in da stvarjenje in zgodovina nastajata v medsebojnem boju teh dveh počel. V tem pogledu seveda človek ni za nič kriv, saj sam ne more vplivati na potek tega boja. Drugi sploh zanikajo, da bi kaj lahko bilo slabo, zato lahko človek počne, kar koli hoče in tudi ni nikomur za nič odgovoren. Na drugi skrajnosti pa je prepričanje o obstoju absolutnega zla, ki gaje treba častiti kot boga in mu služiti z delanjem slabega.

Je katoliška cerkev tako radikalno definirala slabo (beseda hudič ali pa greh imata predvsem negativno konotacijo), da bi zaščitila vrednoto usmerjenosti k dobremu?
Katoliška cerkev poudarja predvsem usmerjenost k dobremu. To pomeni, da ne more preprečiti, da se slabe stvari ne bi dogajale, človeku pa ponuja možnost, da se prek osebnega stika z Bogom odloči za dobro. Hudiča pa si ni izmislila, ampak ga sprejema iz razodetja.

Zakaj se sodobnemu umu utegne zdeti ideja o hudemu duhu čudno smešna?
Predvsem zaradi racionalistične misli, ki je dolga leta nekako dominirala, smiselno pa se je, seveda s kritično distanco, odpirati tudi nekoliko širši resničnosti, kar se s pojavom nove dobe tudi dogaja, in to s povsem druge, necerkvene, strani. Zato mislim, da »um«, ki bi se mu ta ideja zdela smešna, ni več »sodobni um«, kajti danes ljudje z neverjetno lahkoto verjamejo mnogo bolj neverjetne stvari. Razni Nobelovi nagrajenci so hkrati zagovorniki in pristaši povsem iracionalnih newagevskih idej in smeri. Spomnimo se samo skupinskih samomorov, ki so jih kakšne skupine naredile na prigovarjanje svojega »guruja«, da bi se na primer lahko z vesoljsko ladjo, ki bi se naj pred leti približala za kometom, odpeljali na neki planet in tako dosegli višjo stopnjo zavesti.

Dr. Turnšek ali ima vsak človek tako kot angela varuha tudi svojega hudiča?
Številčnost je pri duhovnih bitjih dvomljiva zadeva.

 

 

Saša Zlatkov
AURA - DECEMBER 2002 - JANUAR 2003