kreden
Ex Member
|
Človek umira. V največji šibkosti sliši, kako ga razglašajo za mrtvega, do njega prihaja neugoden hrup, zvonenje ali brnenje. Obenem čuti, da se giblje po mračnem kanalu, predoru ali cevi. Nenadoma z nepopisnim olajšanjem in prijetnostjo začuti, kot, da je izven lastnega telesa, vendar, v še nespremenjeni obliki, okolici. Običajno gleda svoje telo iz odaljenosti, največkrat od zgoraj kot zunanji obiskovalec. Na poskuse reanimacije in tistega, ki se ukvarja z njegovim telesom gleda iz neobičajno prijetnega položaja, čustveno vzburjen Postopno se privaja na neobičajno stanje, > vidi <, da še vedno ima > telo < vendar se to razlikuje od materialnega telesa, ki ga je ravnokrat zapustil. Nasproti mu prihajajo drugi v pomoč. V njih prepozna sorodnike, prijatelje in znance, ki so umrli pred njim. Pojavlja se svetloba, ki dobiva obliko bitja, toplega, prisrčnega duha, polnega ljubezni. To bitje mu brez besed z neposrednim prenosom misli ukaže naj oceni svojo preteklost in mu kaže panoramo trenutkov iz življenja. Vse to se odvija v trenutku. Občuti, kot, da se prebližuje meji, ki jo razume kot mejo med zemelskim in drugim življenjem. Nastopi dilema, prekoračiti jo, ali se vrniti. Sproščen brez bolečin in težav v stanju nepopisne blaženosti in prevzet z občutkom, radosti, umirjenosti in nenavadnimi doživljaji se ne želi vrniti. Občuti vznemirjenost in kljub želji, da bi šel, se vendar naenkrat znajde v svojem materialnem telesu in nadaljuje dotedanje življenje. Taka izkušnja temeljito spremeni njegovo življenje in odnos do smrti, spremeni pa tudi njegov odnos do življenja.
|