Ja, to so bili res časi ....
Spominjam se pogreba moje matere. Takrat sem bila stara sedem let. Umrla je še mlada za tuberkulozo. Zbolela je zarad težkih razmer. Med vojno ji je Titova  revolucija vzela oba starša, domačijo pa požgala. Poročila se je še mlada, vzela je komunista. In tako je očetovo sorodstvo na dan pogreba razobesilo na hišo zastavo z rdečo zvezdo, medtem ko jo je materino snemalo ... na koncu je seveda obveljala prava stran,  "zvezda" ...
No, čez nekaj dni pa sem na šolski proslavi že prepevala v pevskem zboru "lepo je v naši domovini biti mlad" ...
Res kakšni časi, o Bog usmili se naših duš !!!

Mi smo bili takrat otroci in mladina, to je bila doba našega otroštva in mladosti, zaradi tega je za nas tako dragocena in polna spominov, lepih predvsem, vsaj zame. Nismo se obremenjevali s komunizmom, naše duše so bile (še) čiste.

Kako danes gledam na to? Ne morem soditi, nočem soditi. Enega dedka so ta beli poslali v Dachau, nikomur  ni storil žalega, je imel srečo in je preživel, drugega dedka so ubili komunisti med informbirojem, ker je bil na napačnem kraju ob napačnem času, storil nikomur nič. Kaj je dobro, kaj narobe, kdo je dober, kdo slab? Vem samo, da je bilo trpljenje, za vse.

Moja mladost je bila pa lepa, kot pravi Lance:

Quote: