PA SMO PREŽIVELI SPET EN DAN MLADOSTI. SAJ SE ŠE SPOMNITE, TITOVE
MLADINKE IN MLADINCI, TEH ZLATIH ČASOV?


Pravi "mulci" iz dobrih starih casov..............



Po današnjih pravilih in birokraciji, tisti, ki smo bili otroci v 50ih,
60ih in 70ih, sploh ne bi smeli preživeti.

Naše igrače so bile obarvane z barvo na osnovi svinca, ki pa so bile takoj,
ko smo jih dobili v roke, polizane in ?prežvečene?.

V naših časih stekleničke z zdravili niso imele varnostnih pokrovčkov, ni
bilo zaščite električnih vtičnic, oblog vogalov vrat, vogalov mizic in
zaščite proti odpiranju omaric.

Ko smo vozili kolo, nismo uporabljali čelad, kar se tiče varnosti, smo
imeli samo kakšno odbojno steklo na kolesu.

Ko smo se kot otroci vozili v avtomobilih, nismo imeli varnostnih pasov,
zračnih blazin, stranske zaščite. Vožnja na prvem sedežu je bila ponos.

Vodo smo pili iz vsake pipe in ne ustekleničene. Okus je bil enak.

Jedli smo sendviče z maslom, pudinge, sladke nedietne čokolade, lizike,
bombone in vse z veliko sladkorja, ampak nismo trpeli zaradi odvečne teže.
Igrali smo se pač na dvorišču.

S štirimi prijatelji smo si delili pijačo iz ene in iste steklenice, pa
nihče ni zbolel ali umrl zaradi tega.

Cele dneve smo popravljali kolesa ali na pol uničene motorje, se nato
spustili z njimi po klancu navzdol, ter šele na ovinku ugotovili, da zavore
ne delujejo. Po neprijetnih padcih smo se naučili, kako rešimo tudi take
probleme.

Cel dan smo se lahko igrali. Navsezgodaj smo odšli od doma in se vrnili tik
preden se je stemnilo. Nihče ni vedel kje smo, pa tudi nikogar ni to
skrbelo.

Nismo imeli ?play station?-ov, videoigric, 50 televizijskih kanalov, ne
video filmov, ne soround zvoka, ne osebnih računalnikov, ne prenosnih
telefonov in SMS-ov, ne internetnih klepetalnic. Imeli smo prijatelje in z
njimi smo hodili naokoli.

Igrali smo se ristanc, skrivalnice, zemljo krast, streljali smo s fračami.
In včasih je ta reč prav pošteno zaskelela.

Padali smo z dreves, se porezali na razbiti steklenini, lomili zobe in
kosti, pa ni bilo nobene tožbe na sodišču zaradi tega. Bile so nesreče in
iz teh napak smo se učili, da se te ne bi nikoli ponovile.

Tepli smo se in mlatili en drugega, dokler nismo bili črni od podplutb in
žalostni ? pa smo se naučili nekako živeti s tem.

Šli smo domov k svojim prijateljem in to peš.

Neprestano smo izzivali pravila in prodajali svojo kožo. To so bila naša
dejanja. Posledice so bile pričakovane. Misel, da bi nas iz teh položajev
reševali starši, je bila nezaslišana. Oni so bili na strani zakona. Si to
lahko predstavljate?

Ta generacija je ustvarila nekaj najbolj drznih izumiteljev in reševalcev
problemov vseh časov. Zadnjih 50 let je bilo zaznamovanih z eksplozijo
inovacij in novih idej. Imeli smo svobodo, padce, uspehe in odgovornost in
naučili smo se vse to obvladovati.

In ti si eden izmed njih.
Čestitam.

Edino kar pogrešam od starih časov, je lahek način pridobljenja službe, pa še izgubiti je nisi mogel tako lahko kot danes. Posledično je bil procent nezaposlenih dosti manjši.

Vse ostalo pa se mi zdi, v primerjavi z današnjimi časi, en velik minus. Pa se nostalgiki lahko na glavo postavite.

Quote:

Tudi danes še vedno odrastejo...

Quote:

To je pa po moje vse odvisno od naše percepcije. Tud mi smo bili v svoji mladosti "pokovci brez pravega dela" v svojem času.

WAS?  

Žal, Lance, do sedaj še nisem slišal za "politika", na katerega bi bil lahko ponosen. To bi bilo zame protislovje.

Quote:

               TITO - SVAKA TI ČAST!

Še pomnite, tovariši?

29.11.1943 zasedanje AVNOJ-a v Jajcu. Rojstvo SFRJ.

Pionirji, Titova omaldina, CK ZKJ, državni praznik, partizanski filmi, proslave, srp in kladivo, pričevanja borcev NOB, Josip Broz Tito....  

Uh, nostalgija.  

S kolegi smo se danes spomnili, dneva socialistične federativne republike Jugoslavije in nekaj žlahtnih kapljic spili na ''dobra stara vremena''.   ... ob poslušanju: '' Od Vardara pa do Triglava...'' in ''Druže Tito, mi ti se kunemo...''   8)

Zemljo krast:

V pesek narišeš velik krog in ga razdeliš na toliko enakih polj, kolikor je igralcev. Izštevaš, kdo dobi palčko. Tisti, ki jo dobi, jo vrže  v katerokoli polje, in vsi zašibajo kolikor daleč morejo, razen tistega, v karega polju pristane, dokler je ta ne pobere in zavpije STOJ in vsi se morajo ustaviti. Ta potem s palčko cilja enega od ostalih, najbolje najbližjega. Če ga zadane, mu lahko ukrade toliko zemlje, kolikor lahko nariše s palčko, pri tem pa stoji samo v svojem polju. V nasprotnem primeru oni drugi lahko krade zemljo na isti  način.

Tako smo se igrali mi, bila nam je ena najljubših iger.