Ne, ne se bati, da bi pisal o lenarjenju ob pogledu na kolo ali o razglabljanju tehničnih podrobnosti kolesarjenja.
Samo nekaj misli, utrinkov...
Verjetno vas je veliko, ki se ukvarjate s kakšno športno dejavnostjo: dnevno, tedensko ali mesečno. Pri meni je ta dejavnost fizično sestavljena iz ogrodja z dvema kolesoma, kakšno verigo in par ostalih malenkosti.
Kaj še potrebujem? Nekaj volje, nekaj časa in ščepec vzpodbude.
Par let nazaj je kazalo je, da se optimalno razvijam v klasično osebo sedanje družbe: služba, familija, časopis, kakšno pivo s kolegi, neukvarjanje z mislimi o višjih pomenih življenja, sveta...
Nekaj pretresljivih dogodkov, nekaj življenjskih lekcij, malo zavedanja... in tako sem med drugim pristal v sedlu tega stroja, ki se imenuje TGS (teslo goni sam).
Ne znam si več predstavljati življenja brez delčka dinamičnosti, ki jo najdem sam tudi v tem.
Ni lepšega, kot stopiti na pedale, uiti mestnemu smogu in se z lastnim potom pripeljati na kraje, ki ti ponujajo čudovite poglede, tišino, ki je v mestu nisi vajen (razen ob nedeljah). Ugotovil sem, da ne gre le za fizični napor. V tem času premlevam probleme in naloge, ki se v meni nalagajo v službi, težave, skrbi, spomine... Kot ena mala regresija trenutkov, ki jih je dan prinesel.
Meni pomeni kolesarjenje ene vrste čistilni postopek. Vzameš krpo in očistiš prah, ki se je nabral v emocionalnem delu duše; stvari, ki so raztresene spet postaviš na svoja mesta. Ob tem, da začutiš bližino z naravo, ki te obdaja pa tudi lastno zadovoljstvo, ko ti uspe prigoniti do v mislih zastavljenega cilja.
Osho je govoril o dinamični meditaciji, kjer se v prvi fazi prisiliš do naporov, potlačenih in nepotlačenih emocij, kjer ustvarjaš v sebi napetost do čim večje stopnje. Zato, da se kasneje v fazi sprostitve um umiri, dialog med raziščujočim otrokom in razumskim odraslim v nas potihne.
Tudi s šport je lahko začetna faza te meditacije, ustvarjanja tega ''kaosa'' v nas. Nisem še poskusil meditirati, ko se vrnem s ture, imam pa vsekakor namen poskusiti to.
Kako ostali doživljate svoje dinamične dejavnosti? S kakšnimi razlogi vse se ukvarjate s športom ali kakšnim drugačnim gibanjem? In tudi s čim se ukvarjate?
Pa še ena resnična zgodba:
Verjetno vas je veliko slišalo za kolesarja Lancea Armstronga. Ko je bil mlad, je veljal za arogantnega, brezkompromisnega kolesarja, z velikimi fizičnimi sposobnostmi (ogromnim % prenosa kisika v krvi), vendar z manjšimi psihično-taktičnimi odločitvami v daljših dirkah. Lahko bi rekli, da je imel zelo izražen EGO.
Ko se je zdelo, da je vstopil na vrhunec svoje šprtne poti, je zbolel za rakom na modih. Ko so zdravniki to ugotovili, je imel metastaze že v pljučih in možganih. S svojo močno voljo, optimizmom in tudi z zdravnikom, ki nanj ni gledal kot na številko, je premagal to bolezen. Vendar je postal drugačen. Drugačen odnos do življenja, do trenutkov, do ljudi.
Ustanovil je tudi fundacijo, kjer zbirajo sredstva za medicinske raziskave v zvezi z rakavimi obolenji.
Leto in pol po ozdravitvi je zmagal na najtežji kolesarski preizkušnji na svetu - Tour de France (cca. 3600 km, 3 tedne). Od takrat je nepremagljiv vsako leto na tej dirki (4 zmage).
Če bi koga zanimalo več podrobnosti o njem, naj prebere njegovo knjigo z naslovom: Ne gre samo za kolo - Moja vrnitev v življenje. Čudovita knjiga.
To je dokaz, da je življenje šola. Učimo se in nekaj tudi naučimo, če le znamo prepoznati lekcije, ki so nam postavljene na to pot.