Ne, ne se bati, da bi pisal o lenarjenju ob pogledu na kolo ali o razglabljanju tehničnih podrobnosti kolesarjenja.

Samo nekaj misli, utrinkov...

Verjetno vas je veliko, ki se ukvarjate s kakšno športno dejavnostjo: dnevno, tedensko ali mesečno. Pri meni je ta dejavnost fizično sestavljena iz ogrodja z dvema kolesoma, kakšno verigo in par ostalih malenkosti.
Kaj še potrebujem? Nekaj volje, nekaj časa in ščepec vzpodbude.

Par let nazaj je kazalo je, da se optimalno razvijam v klasično osebo sedanje družbe: služba, familija, časopis, kakšno pivo s kolegi, neukvarjanje z mislimi o višjih pomenih življenja, sveta...
Nekaj pretresljivih dogodkov, nekaj življenjskih lekcij, malo zavedanja... in tako sem med drugim pristal v sedlu tega stroja, ki se imenuje TGS (teslo goni sam).
Ne znam si več predstavljati življenja brez delčka dinamičnosti, ki jo najdem sam tudi v tem.

Ni lepšega, kot stopiti na pedale, uiti mestnemu smogu in se z lastnim potom pripeljati na kraje, ki ti ponujajo čudovite poglede, tišino, ki je v mestu nisi vajen (razen ob nedeljah). Ugotovil sem, da ne gre le za fizični napor. V tem času premlevam probleme in naloge, ki se v meni nalagajo v službi, težave, skrbi, spomine... Kot ena mala regresija trenutkov, ki jih je dan prinesel.
Meni pomeni kolesarjenje ene vrste čistilni postopek. Vzameš krpo in očistiš prah, ki se je nabral v emocionalnem delu duše; stvari, ki so raztresene spet postaviš na svoja mesta. Ob tem, da začutiš bližino z naravo, ki te obdaja pa tudi lastno zadovoljstvo, ko ti uspe prigoniti do v mislih zastavljenega cilja.

Osho je govoril o dinamični meditaciji, kjer se v prvi fazi prisiliš do naporov, potlačenih in nepotlačenih emocij, kjer ustvarjaš v sebi napetost do čim večje stopnje. Zato, da se kasneje v fazi sprostitve um umiri, dialog med raziščujočim otrokom in razumskim odraslim v nas potihne.
Tudi s šport je lahko začetna faza te meditacije, ustvarjanja tega ''kaosa'' v nas. Nisem še poskusil meditirati, ko se vrnem s ture, imam pa vsekakor namen poskusiti to.

Kako ostali doživljate svoje dinamične dejavnosti? S kakšnimi razlogi vse se ukvarjate s športom ali kakšnim drugačnim gibanjem? In tudi s čim se ukvarjate?



Pa še ena resnična zgodba:
Verjetno vas je veliko slišalo za kolesarja Lancea Armstronga. Ko je bil mlad, je veljal za arogantnega, brezkompromisnega kolesarja, z velikimi fizičnimi sposobnostmi (ogromnim % prenosa kisika v krvi), vendar z manjšimi psihično-taktičnimi odločitvami v daljših dirkah. Lahko bi rekli, da je imel zelo izražen EGO.

Ko se je zdelo, da je vstopil na vrhunec svoje šprtne poti, je zbolel za rakom na modih. Ko so zdravniki to ugotovili, je imel metastaze že v pljučih in možganih. S svojo močno voljo, optimizmom in tudi z zdravnikom, ki nanj ni gledal kot na številko, je premagal to bolezen. Vendar je postal drugačen. Drugačen odnos do življenja, do trenutkov, do ljudi.
Ustanovil je tudi fundacijo, kjer zbirajo sredstva za medicinske raziskave v zvezi z rakavimi obolenji.

Leto in pol po ozdravitvi je zmagal na najtežji kolesarski preizkušnji na svetu - Tour de France (cca. 3600 km, 3 tedne). Od takrat je nepremagljiv vsako leto na tej dirki (4 zmage).
Če bi koga zanimalo več podrobnosti o njem, naj prebere njegovo knjigo z naslovom: Ne gre samo za kolo - Moja vrnitev v življenje. Čudovita knjiga.


To je dokaz, da je življenje šola. Učimo se in nekaj tudi naučimo, če le znamo prepoznati lekcije, ki so nam postavljene na to pot.




 

U Mariborcan, cestno kolesaris predpostavljam. Verjamem da sma se ze srecala na cesti, ko bo cas pa grema skupaj kam, velja? Super si! Men se kr smeji uiiiiiiiiii hvala!

Star12: me veseli, da občutiš podobno svobodo. V bistvu me je tvoj odgovor ganil.
Bomo se potrudili pa še kdaj kaj napisali.


Terrania:
1. odgovor: maybe - u never know
2. odgovor: kolesarim po cesti in tudi po hribih,  
   kolovozih... Odvisno od terena imam različne gume.
   Sem takoj za to, da kdaj kakšno skupno turco
   izpeljeva.

Quote:


Si moreš mislit - ne vem!
Pa ja ne: Gorenjc?

Quote:

Na čigavo telo pa?

Star tu te morem pa malo popravit. NIKDAR ni prevroce za na kolo- bolj ko je vroce, vecji je uzitek.

No sam pazi da ne bom jaz kriva ce dobis soncarico, jaz sem ze imuna na to.  

Smeha polno kapo tole.

Jaz tukaj kakšnih velikih uspehov nimam.

Želje so pa bile, ja.

Sva s frendico rezervirale dopust v Puli. In obe hude športnice, takrat sva v telovadnicah visele tudi 3 ure na dan, ja še na tv sem bila parkat... fitness, body pump,... itd, sva se odločile da greve na morje s kolesom. Vsem sva se morali pred odhodom še pohvaliti, kakšen namen imave in kok sva midve polne kondicije. Ko se vsaj nebi. ???

Tisti dan, ko je bilo treba odriniti, sva ugotovile, da sve malo preveč zmatrane. Pa da greve ke z vlakom, nazaj pa sevede z biciklom. In sva šle, tam seveda za bicikel ni bilo cajta, je bilo bolj pomenbno sončenje, pa še kaj...

Po 14 dneh počitnikovanja, sva bile sevede že zelo zmatrane, pa je spet zmagal vlak.

Ampak, štejeve medve kune, ki so nama še ostali. Pa bolj štejeve, bolj vidve da za bicikel karte ne bova mogli kupiti. Kaj zdaj, ali z biciklom domov ali ali pa jih pustiti tukaj v varnem zavetju Pule, kjer so ljudje prijazni, pošteni,.. Seveda sva jih fino priklenile, se od njiju še poslovile, jima obljubile, da pridemo ponje čez en teden in se odpeljale stran, prav hudo nama je bilo, ker bosta sama, samo saj bo.

Pa se je ta teden prelevil v 1 mesec in ko smo šle po njiju, po vseh mukah, ki sva jih pretrpeli, ob poslušanju hvalnic najinih prijateljev, sva prav zgroženi ugotovili, da je na ograji ostalo priklenjeno samo še po 1 kolo od najinih koles, in to sredi Pule, kako morejo,...
Odklenili sve najini kolesi, šle bentit not na postajo, po petih minutah prideve nazaj, pa tud koles ni bilo več.

Tako, da ne, kolesarjenje ni moj najljubši šport.

Io