Quote:

Da še jaz malo zakompliciram tole…

Po mojem mnenju v trpljenju ne moreš najti sreče, torej ne moreš biti srečen, če trpiš ali če te nekaj boli. Ampak verjamem pa, da se spoznanje in rast tebe/mene/nje/njega lahko zgodi le skozi petek, soboto in nedeljo. Ali drugače povedano – le skozi trpljenje in negotovost lahko pride vstajenje...

In trpljenje je in verjetno mora biti. In ne – nisem srečna, če trpim. Mi je pa pomembno, če se tudi v trpljenju uspem usmeriti v to, da mi je to trpljenje »poslano« z nekim namenom. Da se nečesa iz tega naučim, da lahko rastem. Da poskušam tudi v trpljenju najti dobro. Da se uspem usmeriti v dobro. In je zato vstajenje, ki pride po trpljenju, toliko bolj sladko.

In Harry, ne me zdaj matrat z zobom in česa bi se morala naučit, če me boli zob. Morda tega, da je še vedno bolje, če me boli en sam zob – kako bi bilo šele hudo, če bi me bolela dva, ali Bog ne daj – celo zobovje…  

m.

Quote:



Aha, hm... pol pa, ce mas otroke, je nujno da jih vsak dan vsaj enkrat pregarbas, ane. Naj se naucijo iz trpljenja, madona, k' je to najboljsa sola.  

Ne, resno, a ni ze dovolj ta starih shem, da se ucimo samo z bolecino in da je samo to nekaj vredno? Poglej otroke;  ful stvari se naucijo skozi igro, samo nam, "odraslim", se ni kapnilo na pamet, da je morda res ze cas, da bi se zaceli uciti skozi igro, veselje itd. itd.
Dobr no, saj ne recem, da imam jaz vse to pocisceno ("najlazje" je videti, da delas nekaj narobe, ko te zacne boleti), ampak sori, da nas trpljenje najbolje uci se res ze slisi malo starinsko.

lp