Quote:Meni se zdi, da se tukaj H. nikakor ne more sprijaznit z lastno smrtnostjo, kar se je dalo prej morda samo slutit, da se ni sposoben ničemur v celoti prepustiti, zares sprejeti. Cel roman se mi zdi neka apologija odlaganju, omahovanju, neodločanju.
Že tu je naletel na lastne meje, od tu naprej pa ne vem, če lahko gre še kam, kot prav v patetiko.
bp
Men se ne zdi, da bi se ne mogel sprijaznit s smrtnostrjo, bolj ne s starostjo.
Če bi bla problem nesrnrtost, bi se lahko dali klonirat in up/downlowdat tik pred naravnim koncem od starosti. Ideja po mojem je, da je kult mladosti, spočet z baby-boom generacijo (ki je zatravmirala avtorja kot potomca do svojih potomcev neodgovornih 'otrok cvetja'), izpraznjen v trentku, ko bi bilo z 'napredkom' znanosti mogoče večno mladost dejansko tehnološko reproducirat na teh potomcih. V bistvu razkriva patetičnost gerneracije svojih staršev, ki se ga 'drži' po zaslugi znanosti naslednih 2000 let ne da bi se zanjo dejansko in zavestno odloču. Saj ne da on ne bi mogel sprejeti svoje starosti, ne more sprejeti storosti svojih staršev, ker so postali patetične in groteskne karikature kulta, ki so ga sami naredili iz svoje mladosti.
Home
Pages: 
(Read 165739 times)
