Ok, stvar je taka:
V sredini osemdesetih je Tiziano Sclavi, mlad scenarist, ki je do takrat za Bonellija napisal par epizod Zagorja in Mister Noja, predstavil idejo in koncept za novega junaka: Dylana Doga. Strip naj bi bil nekaj čisto drugačnega, šlo naj na bi horror zombie zadevo, krvavo in nasilno, vendar bi vse to bilo le v službi antiteze za ljubezen, se pravi, da bi bil v bistvu romantičen strip.
Sclavi je insistiral, da glavnega junaka zmodelirajo po mladem igralcu, 25-letnem Rupertu Everettu.
Ok, long story short: po začetni zelo nizki nakladi, se je strip prijel in postal zelo velik fenomen, ki je presegel meje svojega medija. Postal je kult in začelo se je govoriti o filmu, vendar denarja ni bilo, pa še neki problemi z avtorskimi pravicami so bili. Sclavi je ob prelomu devetdesetih napisal zgodbo za tretjo specialno izdajo stripa in jo poimenoval Dellamorte Dellamore (ta je bila pri nas izdana kot Smrt, ljubav, smrt nekje leta 90 ali 91), kateri se Dylan skorajda ne pojavi, le na zadnjih par straneh. To isto zgodbo je Tiziano potem predelal v roman in spremenil zgodbo tako, da Dylan Dog v njej sploh ne nastopa, tako da so lahko posneli film.
Denarja ni bilo, so ga pa ponudili Američani, vendar le pod pogojem, da v njem igra Matt Dillon. S tem se producenti niso strinjali, so pa namesto njega zrihtali... Ruperta Everetta, kar je bil prav zanimiv obrat.

Film Dellamorte Dellamore je bil splavljen leta 1994, Slovenije pa seveda ni videl niti od daleč. Do zdaj.