Pred kratkim mi je postalo jasno, da ima tudi kolektivna zavest prste vmes!

Predstavljajte si ženske v zgodovini... nikoli jim ni bila priznana njihova moč. Vedno so bile "nekaj manj" kot moški. Niso mogle izražati svoje moči, čeprav so jo vedno imele. Od emancipacije naprej pa jo želijo dokazati. Kako? S kariero ali pa skozi moške. Igrajmo se z moškimi, ovijajmo jih okoli prsta!
Na drugi strani pa moški, ki so moč in oblast vedno imeli. Bili so vojaki, ustvarjalci, vodje, skratka precej zaposleni. Pri vsem tem so pozabili na čustva, na srce. Logično. Skozi tisočletja smo ustvarili stereotip moškega-skale. Ampak sedaj iščemo srce. Žal na napačnem koncu. Opazili smo namreč, da ženske imajo tisto kar pogrešamo.
Ta ženska nemoč in pripadajoči občutki so se tisočletja prenašale z mater na hčerke. Kako huda je bila situacija še pred 50 leti, lepo opiše knjiga neke francoske pisateljice The Second Sex, ki mi je pred nekoč prišla v roke. Ženske so bile v razvitem zahodnem svetu smatrane kot samice. In danes... punčke, ki se rojevajo v emancipiran svet dobro poznajo bolečino svojih mater. Same sebi bodo morale dokazati, da so močne. Zdi se mi, da bo to trajalo vsega skupaj samo kakšno generacijo ali dve, potem bo pa v redu.
Medtem pa je treba bit pozorn

Če se srečata moški, ki išče srce in ženska, ki hoče dokazati svojo moč - kaj se zgodi? Katastrofa... ženska lahko uniči moškega (ponavadi celo več), če ta ne prepozna njene igre. Če jo prepozna, to zelo zameri, saj je bil tam 100% se riskiral in skušal odpreti srce. Močnejši potem prevzamejo isto igro in jo "vračajo" ženskam, šibkejši se zaprejo vase. Pametnejši vidijo zakaj je tako. Ampak težko je biti pameten, če so vpletena čustva.
V redu, mogoče malo pretirano napisano, ampak je precej resnice v tem.
Največ podlage za razmerja pa ti seveda da družinska situacija....