Evo, obljuba dela dolg, sicer je mal trajalo, a se za dobre stvari splača malo počakati...

Meditacija v zlati mreži
Sprostimo se…
Vsedemo se tako, da imamo stopala na tleh in smo povezani z mati Zemljo…
Začnemo, globoko vdihnemo… sapo zadržujemo 4 srčne utripe, in jo zatem izdihnemo…
Še enkrat, vdihnemo in čutimo belo svetlobo ljubezni in zaščite, kako vstopa in prodira v vsako celico, vsak živčni končič našega telesa…spet zadržujemo sapo… izdihnemo in čutimo kako izginevajo vsi strahovi, jeza in dvomi…
In zopet se sprostimo, tokrat še bolj globoko, sedaj, ko nadaljujemo z dihanjem…
Znajdemo se v gozdni soteski, obkroženi z visokimi borovci… Medtem ko sedimo, se razgledujemo naokrog in opazimo njihovo dostojanstveno krasoto…
Vetrček neslišno pihlja skozi ta tihi gozdiček, slišimo šelestenje zibajočih vej in na obrazu čutimo njegovo nežno sapo …
Sedimo tam, se grejemo na soncu, se samo sproščamo in smo…
Zagledamo se na levo in opazimo slabotno svetlikanje, ki se pojavi na travniku poleg borovca in se začudimo kaj to je…
Medtem ko spoštljivo gledamo, začne svetlikanje postajati bolj razločno…Začne se spreminjati v niz zlate svetlobe v obliki ogromne mreže… Ko se matearializira še več svetlobe, se počutimo zelo mirne…
Zdi se, da nam mreža pomigne, naj se ji približamo in jo raziščemo, torej vstanemo in stopamo proti njenemu robu…
Čutimo spoštovanje, smo brez strahu …
Ko stopimo na eno izmed zlatih niti, smo presenečeni, ko ugotovimo, da je tako močna, da lahko podpira našo telesno težo…
Vidno je, da se razteza daleč stran…
Počutimo se lahke, plavajoče, ko se pričnemo vzpenjati… Počutimo se žive in kar izžarevamo ljubezen…
V daljavi zagledamo zlata vrata,
Za trenutek se ustavimo in pogledamo nazaj…
Gozd in pojava dreves se nam sedaj zdijo mnogo manjši…
Pot nadaljujemo navzgor in opazimo, da vrata postajajo vedno večja…
Počutimo se presenetljivo lahke in zračne…
Imamo zvišane vibracije…
Dosežemo zlata vrata, ki so gromozanska… Za trenutek razmišljamo, nato pa se zaženemo proti njim… So lahka in potiho nihajo navznoter…
Za trenutek obstojimo na vhodu in se odločamo ali se želimo vrniti nazaj ali nadaljevati…
Pogledamo nazaj, navzdol po mreži, gozd se zdi čisto majcen, v velikosti otroške igrače…
Zdaj se prebudi naša radovednost, odločimo se nadaljevati…
Prestopimo prag in vstopimo…
Navdušeno obstanemo v kristalnem hodniku; veliki kristalni stebri stojijo v popolnih intervalih… Kristalni lestenci mečejo prizmično svetlobo, ki se na zidovih odraža kot mavrica…tla so narejena iz črnega oyxa…
Na koncu dolgega hodnika stojijo še ena vrata…
Hodimo proti vratom; so odprta in skozi sije sončna svetloba…
Ko dosežemo vrata, pogledamo ven , s pogledom navzdol po gromozanski piramidi… Prizor, ki vzbuja spoštovanje…
Daleč spodaj, vidimo velik park, ki se razteza okoli piramide;
Drevesa, travniki in srebrno modro jezero, zaključijo spodnji prizor…
Opazimo, da smo na pristajališču, vzdolž zidu, zelo blizu vrha…
Medtem ko se sprašujemo, kako bi prišli na dno, se kar znajdemo tam…
Pogledamo navzgor in vidimo, da ta stran piramide sega skoraj do oblakov…
Sestavljena je iz neke vrste neprozornega kristala, in ko se sončna svetloba premika, zgoraj skozi oblake, se nam zdi, da spreminja barvne odtenke in sence mehkih barv…
Opazimo območje neposredno pred oporiščem; pot tlakovana s kamenjem za tlak vodi docela okoli piramide…
Odločimo se, da raziščemo območje in tako začnemo hoditi skozi oporišče…
Vsaka stran je kar predolga in nam vzame kar nekaj časa, preden jo prehodimo… Medtem, ko hodimo, vpijamo vase vtise…
Čutimo pomirjene in vesele vibracije, ki odmevajo s piramide, po premisleku, se skladajo z vibracijami naše duše…
Ko zavijemo za vogal, zagledamo oddaljen tempelj, podoben kristalnim stavbam, vendar se najprej odločimo raziskati piramido…
Čutimo toplo sonce, zdi se kot bi ogrel našega duha in nam pomagal, da se počutimo zelo žive… Mehki, beli, napihnjeni oblački se leno zbirajo nad našimi glavami…
Zavijemo za naslednji vogal…pridemo v območje, ki nas spominja na ulični lokal… mize in stoli zapolnjujejo prostor in nad vsako mizo je platnena streha, podobna mareli…
Je kot paviljon…
Opazimo, da je razen treh ljudi, prazen, …
Ti stojijo in nas pozdravijo, ko se približamo…Vsak od njih nas objame in nam pove svoje ime…
Moškemu je ime M’barra in je čuvaj,
Prvi ženski, visoki blondinki, je ime Kolondra, ona je čuvaj in vodnik, objame nas in nas poljubi na obraz…
Drugi ženski je ime Xanthia, je čuvaj in svetovalka… Na voljo ima veliko informacij…
Vzemite si trenutek časa, da vidite, če ima kateri od njih za nas kako sporočilo…
Razkažejo nam celotno območje, piramida se uporablja za zdravljenje in meditacijo… Stavbe podobne templjem so Sobane znanja…
Objasnijo nam, da moramo samo prehoditi zlato mrežo in jih lahko kadarkoli obiščemo…
Objamemo jih in se jim zahvalimo, nato se obrnemo, da odidemo…
Oni izginejo…
Zopet se znajdemo v gozdu, kjer sedimo in opazujemo izginevati zlato mrežo…
Hkrati smo srečni in žalostni…
Srečni za doživetje, žalostni, ker se je končalo…
Z nasmehom se spomnimo, da lahko kadarkoli spet obiščemo zlato mrežo…
Najsvetlejše blagoslove…