vida wrote on 26.11.2002 at 11:10:07:/te ta izkušnja ne more obvarovat pred tem , da te enkrat nekdo ne bo imel tko rad kot bi ti hotu/
titud... če si od staršev dobil to kar potrebuješ (brezpogojno ljubezen oz. sprejemanje) za svoj nemoten razvoj, se razviješ v tako osebnost, da potem tega več ne potrebuješ oz. mrzlično iščeš za vsako ceno v "taki obliki" ...
Ne vem, če je smisu, da drug drugmu repliciramo, pa naj bo, ker me je očitno tud maja25 narobe zastopila, ker je odkrila en manjko starševske ljubezni.
Vida, jest ne verajmem v tak avtomatizem, čeprav bi si tud sam želu, da bi obstajal. Dolgoročno ta avtomatizem morda obstaja skoz eno primerjalno oz. realtivno izkušnjo, ampak zanjo si dojemljiv morda šele takrat, ko sam nastopaš v starševski vlogi. V začetnih partnerskih zvezah si seveda ne moreš prav nič pomagat, da dejanske izkušnje ali pa zgolj neuresničene potrebe po brezpogojni ljubezni ne preneseš na izbranca in da od njega neučakano ne zahtevaš vsega tukaj pa zdaj. Izkušnja gor al pa dol, čustva je se je treba učit spedenat vsakič sprot, tko kot zvezdica v repliki na sandro pravi.
Quote:...ce grem vase, cutim, da zamerim starsem (tko v globini), da mi niso dajali dovolj ljubezni ... mogoce se celo zivljenje dogaja to, da imam obcutek kakor da nisem vredna ljubezni ... v bistvu iscem ampak v sebi mislim d asi ne zasluzim ...
Maja, starši so ti zihr dajal dost ljubezni, samo so te vzgajali tko kot vsi straši pač vzgagjajo svoje mulce: v strahu, da ti bodo ljubezen/pozornost odtegnil, če ne boš pridna. Fantu hočeš po temu vzorcu ves čas dokazovat, da si pridna, da te ne bo kaznoval z odvezemom pozornosti. Ampak enako kot v fantu ti vidiš tvojga ata, od katerga pričakuješ/zahtevaš pozornost, bi bla fantu ti lahko tud mama in bi mu bla zato pozornost vsaj pogojno dožna nudit... Dej se mal poigraj s temi vlogami pa boš vidla, da je variant izkazovanja vzajemne pozornosti malo morje in da nima smisla pustit omejevat ob vsakem slučajnem stiku s praznino...