sara wrote on 26.11.2002 at 08:44:29:Kako je mogoče pomanjkanje starševske ljubezni kasneje v življenju nadoknaditi, kako zapolniti praznino ki neprestano prihaja na površje v trenutkih ko to najmanj rabimo?
S tem problemom se ukvarjam že lepo obdobje, predelujem vzorce iz otroštva, poskušam razumeti in odpuščati. Glede na to, da se ti občutki občasno še vedno pojavljajo, pomeni da rane še niso zaceljene.
Zavedam se, da rešitve, potrditve... od zunaj ne bodo pomagale.
Zanima me, kakšne konkretne izkušnje pri reševanju občutkov praznine in nezadovoljstva iz tega naslova imate ostali?
Lep pozdrav
sara
Sara, se ful strinjam s tem, kar si napisala. Nič namreč ne pomaga obnavljati preteklosti, pa otroštva, pa odpirat ran in kaj vem kaj še. Ker zmeraj je edina rešitev sprejmeti dejansko stanje - zavedanje. Res pa je, da če se razumeš zakaj je tako, je lažje in si morda le tako dovoliš izrazit bolečino in očistit dušo. Ni pa nujno razumet. Praznino čutimo ravno zato, ker si ne dovolimo izrazit čustev, jih potlačimo v podzavest, ker se skušamo obvladovat, saj imamo že preveč oprane možgane z vsemi mogočimi teoretičnimi navlakami o brezpogojni ljubezni.
Po moje je rešitev edino to, da je človek resničen. Da se zavedaš, da rabiš ful pozornosti, da se kljub temu sprejmeš, da odpuščaš, ko je ne dobiš, četudi se ne razumeš zakaj. Da se zaveš, da si v resnici zmeraj sam(a). Da ljubiš kljub vsemu. Največja napaka je odmakniti se ljubezni.