Potreba po bogu, je potreba po smislu.
Verjamemo, da ima vse svoj vzrok. Da je vse povzročeno.
Če ni začetka, vzroka, potem tudi ni konca in tudi ni posledic.
Torej, mora biti nek začetek, nek vzrok, da sploh lahko s svojim umom delujemo in bivamo.
Saj, če ni začetka in ne vzroka, potem je vse neskončno, brezčasno.
V dimenziji brezčasnosti, pa nismo sposobni delovati in misliti.
To pomeni, da je bog nastal, kot posledica našega uma.
S tem, ko je nastal naš um, je nastal tudi bog.
A lahko govorim o bogu, kot nečem, kar je neskončno in večno ?
Ne morem. Pravzaprav to pomeni smrt.
In um se boji smrti. Zato toliko strahu v nas.
To pomeni, da se je tudi strah rodil takrat, ko se je rodil naš um.
Zato vera v boga, pomeni moč, saj nam to daje moč, nam daje nesmrtnost.
Zato so religije tako močne....
Torej je verski nestrpnež tisti, ki se najbolj boji smrti.
Torej se verski nestrpnež boji boga, saj je bog večnost, je smrt.
Torej to ne pomeni, da religije vcepljajo strah, ampak, je strah razlog, da človek postane vernik in ta strah širi naprej.
Pravzaprav smo vsi verniki....
Sprašujem se, zakaj smo egotu prilepili nalepko strah ?
Saj je ego naš um in s tem, ko je nastal ego, je nastal tudi strah.
Kot neko nasprotje.
Ali je potem naše življenje zgrajeno iz časa in strahu ....?
Brez enega ni drugega.
Večnost in ljubezen, je le neko stanje, ko ni razmišljanja.
Saj z občutki ničesar ne počnemo, jih ne presojamo, zato imamo občutek večnosti in ljubezni.
Ker pa imamo potrebo po smislu, nas spet zanese in ljubezni ni več...pa smo spet nestrpneži.
Home
Pages: 
