Berem tle eno knjigo esejev enga mladega slovenskega filozofa braneta senegačnika (r. 1966), ki so se mu je ful zamerla sloveska inteletulana/akademska srenja. Obtužuje jo atributov  postmoderne miselnosti kot so pasivnost, dopuščanje, razdrobljenost, naključje....

Postmoderno obdobje se mu kaže v paralenem obstoju sofisticirane  tehnologije ter zavestno douščene al celo gojene bestialnosti. Kultura se v takem okolju poraja pod geslom spontanosti, ki pa ni nič drugega kot krinka za primitivizem, surovost, miselno, duhovno  in tehnično nezahtevnost. Edini kriterij  po senegačnikovem mnenju je čutno ugajanje. Po eni izmed razlag (novodobni)  je 'doba praznine' našega časa nastopila zradi specifičnih sprememb lege nebesnih teles, po drugi  (tradicionalni) pa  je to stanje posledica racionalizma, ki je v evropskem prostoru porušil človekovo zavest o samem sebi. Za hrbtom breztelesnega, iz čiste misli zgrajenega subjekta naj bi se na tihem skotila (prav tako čista) animalična kreatura: njuna nepresegljiva razločenost, njuno spopadanje  in njuno brezbrižno zatiskanje oči drugega pred drugim - to je po senegačnikovem mnenju življenje postmodernega intelektualca.

Senegačnika najbolj moti to, da taki razlagi stojita ob boku druga drugi, ne da bi se v izobraženemu človeku v hipu  sprožil hierarhični impulz. Ful ga moti to, da je intelektualec o horoskopu pa o filoziji sposoben rečt le to, da sta si različna, a mata v bistvu enakovredne kompetence. Takšen hiprracionalizem se je po njegovem sprevrgel v čisti iracionalizem, absolutna sofitikacija življenja pa je rodila svoje nasprotje: neizmerno nesramno šarlatanstvo. Senegačnik na takem pojmovanju postmodernizma utemeljuje svojo tezo, da izobrazba ni več utemeljena z umnostjo. Ko se intelektualec podleže  miselnosti 'everything goes', je zanj na dlani, da je horoskop dobil spopad s filozofijo in da je postal nova duhovna paradigma z vsemi 'apokaliptičnimi' posledicami: poljubnostjo, poprečnostjo in vladavino naključja...    

Sicer nisem prebral, pa vseeno,

Kaj pa tale po letih morda relativno mladi Senegačnik ponuja za ene odgovore v svojih kritikah, kam se obrača, katerega boga prosi odrešitve pred sinekurno lotofagično letargičnostjo, titud?

Ker če pogreva postane žgance, potem si jih naj kar sam privošči, kolikor mu to njegov trebušček dopušča, sam pa bom preden me popade prehuda lakota po gotovosti še malo brskal in gledal naokrog za čem bolj tečnim.

Pa še to me zanima, na kakšen način on sije ven iz te scene, kot recimo sije dragulj z uvelih prsi postarane aristokratinje?

Nejgove pesniške zbirke? Je to ta dragulj?

lp bp