Ana, čutim tvojo ljubezen in si mi vzgled. Zadnje čase velko jočem, kar naenkrat se mi usuje brez razloga oz. nič takšnega ne razmišljam takrat. Mislim, da je to dobro, predvsem, ker ne vem zakaj, le čistim se in nekatera pristna čustva spet čutim.

Quote:Odpuščanje je najtežja naloga ljubezni, pa tudi najbolj drzna. Če se sprevrže v nasprotje tega, kar želite doseči, vas spremeni bodisi v mlahavo cunjo ali v neznosnega manipulanta. Odpuščanje je moč ljubezni, da premaga zakon narave.  



Mogoče pa na tem mestu pride prav mal sinkretizma  ni kretenizem -kompromisnega mišljenja, da bi lahko, bom natresla par misli iz temeljev filozofije:
IN zares je tudi že dolgo, kakor tudi sedaj in celo vedno predmet iskanja tisto, ob čemer vedno pridemo v zadrego, ravno to, kaj je bivajoče (tí tó ón), to je, kaj je bitnost (ousía). Zato pa je tudi naša naloga, in celo največja, primarna ter tako rekoč edina naloga, da proučujemo, kaj je tako bivajoče (A.M.:VII 1028b)
BITJE kot bitje in to kar ima, kolikor je bitje, obravnava samo tiste lastnosti, ki jih ima sleherno bitje (ontologija);
struje, ki učijo, da ČLOVEK, ki spoznava katerokoli bitje, spoznava hkrati prabitje- Boga. Tisto bitje, ki ga spoznavamo v vsem in brez katerega ničesar ne spoznamo, je božje bitje.
Trajni temelj filozofije in filozofiranja, tisto kar je dojeto kot obče in nujno v filozofiji je CELOVITOST: dojeti človeka kot človeka, imeti dojem celote človeka, vedenje o celotnosti (arché - obče nujno) je BIT; globlje in dlje mišljenje ne more iti =>Sokrat: "Kaj je to, kar je?"  
--------------------------------------------------------------------
Kaj je arhetvorno? Vse prevzemajoča miselna strast to pâtos; posredniška funkcija med nebom in zemljo
IRIS hči, most med nebom in zemljo, krilata poslanka z nebes (ženska pripadnica Hermesu);  
Zakaj so nam Grki in po čem trajni vir?
čutnost: kot enakovredna pripoznava glede na duha - materijo, pripoznava v enakovredni sintezi
Izvor vedenja je za Grke v videnju
oko je sveti organ; tisto ki vse vidi in vse ve
enkiklopaideja - enooka
točka = stigma = eno
eidos - vid videnje Aristoteles
idea  - gledati, videti Platon
eisthesis - (čutno dojemanje) radost nad čutnim dojemanjem
rehabilitacija čutnosti (estetski ideal se rehabilitira v gibanju hipijev ´68; seže na področje erosa;  
rehabilitacija erotike (Fromm, Marcuse)


..tolk
pozdrav od Anuk Karmen

LittleStar – vse, kar bom rekla v tem trenutku, je – sploh nimam kaj oproščati. Precej stvari mi je jasnih in precej stvari razumem. Vem, da nisi hotela in niti želela prizadeti mene. Kot si že sama ugotovila, si prizadela le sebe. Jaz sem ti bila le ogledalo. Kaj si ti sama doživljala ob tem ogledalu – hmm, to pa lahko veš le ti sama. Sama zase vem, s kakšnimi nameni sem zgodbico prepisala in med temi ni bil niti eden niti s kančkom kakršnegakoli slabega prizvoka. In zato ti res nimam kaj oproščati. In objemčkov in poljubčkov nimam navade kar tako deliti naokoli. Kadar pa ga dam, ga dam zato, ker mi je to želja in ker je tisti objem iskren in pride iz srca. In ti zdajle pošiljam en topel objemček in en sladek poljubček. Kam? Hmm, na nosek?

Razmišljanje, ki ga je meni dala tale zgodba o Wiesenthalu pa je bilo takole – zgodba sama in vsi komentarji, ki jih je iskal Wiesenthal, prikazujejo mladega esesovca kot slabega, črnega, grdega. In OK – popolnoma razumem, da mu Wiesenthal ni zmogel odpustiti. Kako bi mu le lahko, ko pa je bil sam žrtev terorja in priča številnim neopravičljivim pobojem in trpljenju, ki so ga morali doživljati nedolžni ljudje. S tega vidika mi je vse razumljivo.

Ampak – ta svet ni črno-bel. Nismo samo črni in nismo samo beli. Smo nekje vmes, nekako sivi. Ta sivina v nas je bolj ali manj izrazita. Nekateri so bolj sivi, drugi manj. In vprašala sem se, iz kakšnih vzgibov pa je recimo esesovec storil takšna dejanja? Je bila to njegova želja, njegova potreba, njegova miselnost? Kaj pa, če pogledamo na tega dvajsetletnega esesovca recimo z druge plati? Recimo kot fanta, ki so ga prisilili, da je v roke prijel puško in streljal po nedolžnih ljudeh? Ali pa recimo kot fanta, ki si je vojsko predstavljal popolnoma drugače kot je bila tista kruta realnost? Recimo kot fanta, ki je moral zato, da je ohranil svoje življenje, jemati življenja drugim? Ne vem, se niti ne želim postaviti v vlogo, da bi zato, da bi ohranila svoje življenje, morala vzeti življenje nekomu drugemu. Ker resnično ne vem, kaj bi v tem trenutku storila. In vzemimo, da je bil recimo tale fant takšen? Da ni ubijal iz svoje želje ampak preprosto iz razloga, da je na ta način ohranil svoje življenje? Hmm, ne vem, vendar – mar si ne bi njegova duša vsaj z odpuščanjem zaslužila nekaj miru?

Ne vem, ali ste včeraj gledali film na TV. Bivši fant na vsak način želi dobiti svoje dekle nazaj, jo zasleduje in zalezuje in celo ubije njenega sedanjega fanta samo zato, da bi prišel do nje. Bi mu lahko ona odpustila? Njo je sovraštvo, ki ga je gojila v sebi zaradi tega njegovega dejanja pripeljalo tako daleč, da je vzela pravico v svoje roke in mu sodila sama. Si lahko to odpusti? Pa sem pomislila nase – če bi meni nekdo ubil mojega partnerja – hmm, bi mu lahko odpustila? Ali pa bi me sovraštvo, ki bi vzniknilo v meni, pripeljalo do istega zaključka, kot je pripeljalo dekle v filmu?

Ne vem. Vem edinole to, da je tole odpuščanje ena zelo težka zadeva še posebej v takšnih, kakor jim pravi LittleStar, »teroretiziranih« primerih…

m.

ko smo se že glih tko hudo razpisal, bom pa še eno resnično o neodpuščanju povedala

vas Kokro so leta 42 (delno) požgali Nemci, postrelili nekaj domačinov, žene in otroke pa odpeljali  v taborišče. Z morišča se je rešil en ranjen domačin. Morjenje je potekalo tako, da so moške nagnali v župnišče in drvarnico župnišča, morali so se poleči po tleh, skleniti roke na tilniku, Nemci pa so jih streljali v tilnik. Nato so jih polili z bencinom in zažgali, tako da od nekaterih še kosti ni ostalo. Iz ognja je na presenečenje Nemcev skočil eden od moških, planil v reko in uspelo mu je pobegniti.

Po vojni je v gostilno pri Arnežu (takoj zraven pogorišča) prišel tujec in spraševal, kaj se je zgodilo z domačinom, ki je pobegnil. Povedali so mu, da še živi in želel si je, da se z njim sreča. Povedal je, da je bil on tisti, ki ga je streljal, vendar ga je zanalašč samo oplazil s kroglo, ker je upal, da se bo lahko rešil. Sreljat pa je seveda moral. Tudi en njegov prijatelj Nemec je svojo žrtev samo zastrelil, vendar ga je zgleda prehudo, ker se je v ognju poskušal dvigniti, vendar ni bil sposoben uiti.

Domačin se z Nemcem ni hotel srečati.

Tako pač je. Kakor je, je za nekaj dobr. Moja filozofija.

Quote:

LittleStar – če sem te tule prav razumela, potem je moje mnenje glede tegale malce drugačno. In sicer - ne gre za to, da se ne smeš navezat na te zadeve. Gre pa za to, da se naučiš ločiti med iskreno mislijo in med mislijo, ki ti je izrečena zato, ker nekdo želi nekaj od tebe na tak ali drugačen način – manipulacija v vsaki izmed njenih oblik torej. In na tiste misli, ki so iskrene, se lahko celo na nek način navežeš. S tem mislim na ljudi, ki izrečejo takšne misli. Seveda pa ne smeš pogojevati svoje vrednosti s takšnimi in podobnimi mislimi ali ljudmi, ki jih izrečejo, pa četudi so jih izrekli iskreno. Gre samo za to, da se naučiš prepoznati misel in iz kakšnega vzgiba je bila izrečena. In seveda takšne izrečene misli odgovarjajo vsakemu posamezniku. Svojo vrednost pa takšne in podobne misli dobijo šele takrat, ko so izrečene iskreno in zaradi tebe. Zaradi tega, ker si to, kar si in ne zato, ker bi s seboj in v sebi nosile nekaj drugega...  


Quote:

Hehe, veš, da sem tole besedo tudi jaz, prvič, ko sem brala tisti tvoj post, prebrala napačno, oz. verjetno pravilno… Ko sem brala drugič ali tretjič, sem šele zares opazila pravi vrstni red črk v besedi. In sem potem kar ostala pri tem škratku…

m.