Uh, Miska, hvala ti, tole je res dobro...me je prav navdusilo, posebej zato, ker tolko poudarja pomen notranjega glasu, intuicije. Tole je bila res prava lucka
reflektorska
Sem pa ze dostkrat opazila, kako ljudje vcasih funkcioniramo nekje na-pol, imamo svojo sibko tocko, cez katero se ne zmoremo in ne znamo prebit, pa ce naredimo karkoli. No, jaz jo imam. Ne morem zdaj za druge govorit. In ko stojis pred neko oviro ze tak dolgo pa si ze tolko stvari naredil, da bi sel cez njo, na sto tisoc nacinov, scasoma res malo obupas pa si mislis, cez tole ocitno ne bo slo. Ampak pustiti stvari tudi ne mores, ker je ves cas nekaj v tebi, kar te sili da se spet in spet tega lotevas, isces nove poti, poskusas na novo.
Pa se vsakic najprej malo ustavis, si ogledas teren in ga malo ocistis od navlake prejsnjih poskusov, hkrati pa ti do zdaj se ni uspelo, da bi ga glede na to, da se ze tak dolgo s tem ukvarjas, tudi vzljubil, se manj pa da bi poslusal notranji glas, intuicijo, ker tega ne maras vec, in hoces vedno nekako na silo skocit cez.
Vcasih pa je res tudi to, da moras malo dozoret, da si sposoben nekaj dokoncat.
Sem se lotila tega problema s stalisca samodiscipline, v zelji poiskat njene notranje aspekte, ki bi me drzali v pravi smeri, sem iskala eno mocno motivacijo, ki bi mi dala krila in ugotovila, da je najboljse, da postanem voda in se kar prelijem cez jez...na lep nacin, s poslusanjem sebe, nezno, ce se da.
Na ta nacin se nisem poskusila, vedno sem krenila naprej z nekimi odlocitvami...zdaj bom sla spontano, samo smer je vazna, odlocitve bodo prihajale sproti od znotraj. Mogoce bo tako bolj prav. Zdi se mi sicer malo hecen nacin, da poskusas dosec cilj tako, da pustis, da te samo odnese do njega, brez ega, strasno pomembnih odlocitev, precej nesigurna pot, po kateri lahko prides na videz prej kamorkoli drugam, samo na cilj ne
No ja, saj bomo vidli. Vcasih moras stvarem res pustit, da pridejo same k tebi.
Hvala ti, Miska, za vzpodbudo
Ti bom povedala, kako mi je slo.
Home
Pages: 
