RESNICA RAZODETJA
Tobijeva julijska delavnica na internetu je bila nekaj, čemur sem se prvikrat hotela izogniti. Moj upornik na področju resnice je dvignil svojo zastavo, brez razloga sitna sem z balkona gledala v hrastove liste in zvezde. Človek je Bog, saj vem, kaj le nam Tobi lahko novega pove? Boga, ki sem, moram tako ali tako živeti sama, pri tem mi nihče in nič ne more pomagati. Kljub temu sem šla na internet. Ob poslušanju tistega uvodnega ameriškega govorjenja, ki me sicer vedno odpre, sem nestrpna prekinila zvezo in se čez petnajst minut priklopila nazaj. Vse v zvezi s tem ameriškim srečanjem Svah mi je to noč šlo na živce. Biologija je vedela, moja čutila so slutila, glava pa ni naredila ustreznega zaključka: pred mano je bila naslednja pomembna izbira, nov prehod v svojo božanskost. Skoraj že sem vstopila v zelo resno in popolnoma nepričakovano novo katarzo.
Pod Tobijevim vodstvom smo odpirali eno čakro za drugo, z njih smo dvigali tančico pozabe. Poslovili smo se od zavesti ločenosti od boga, jazov, ki naj ne bi bili od boga in zato razlogi dvoma vase, od zavesti takoimenovanih satanskih energij v človeški energiji pa od greha in krivde. Odgrnili smo tančico z zavesti trpljenja in čakanja na odrešitev in okrepili zavedanje božanskosti.
Katarza... Ne bom jo več opisovala. Ne jokam jaz, joka in trese se moja biologija. In to kako.
Do utrujenosti joka in jaz lahko samo diham. Vmes sem se objokana a uporniško razpoložena šla naliti s sokom. Zavedla sem se čudne intonacije Tobijevega glasu, njegove nenavadne resnosti. Kot bi ga žalostilo, kar je videl v nas, poslušalcih. Še bolj verjetno – ker je videl potencial skušnjav in izzivov, ki je sledil odpiranju zapečatenih čaker pri vsakem od nas.
Naslednje jutro sem bila potlačena, arhetipi so izgubili svoj smisel, veselje pa sploh. Sredi dneva me je malenkost potegnila v proces in tri ure sem preživela v najglobki žalosti in obupu. V žalosti in obupu kar tako. Zaradi vedno istih razlogov. Zaradi mojega dojemanja okolja, zaradi ljudi, ki božanskost odlagajo in čakajo, zaradi dvoma vase, ki kot na tekočem traku nekajkrat na mesec izgubim svoj entuzijazem. Dvomim v svoje občutke in v svoje izbire – že nekajkrat sem hotela odpovedati udeležbo na poljski Fosterjevi delavnici... In zdaj tole! Le kaj bi ljudje rekli na takole energijsko izkušnjo svetopisemskega Razodetja in koliko desetletij bodo še rabili, da se bodo odprli do njegove resnice?
Kljub temu sem jasno vedela, da je Čas.
http://www.pozitivke.net/article.php/2005022523155533
Home
Pages: 
