Večkrat se nam v življenju zgodi, da nam je kakšna stvar ali oseba, ki si jo zelo želimo, nedosegljiva. Kaj naredite v tem primeru? Ali na zadevo pozabite, skušate pozabiti, ali pa jo imate vedno v mislih in se ne morete sprijazniti, da je nedosegljiva. Jaz skušam na to pozabiti, ampak vedno mi ne uspe in včasih, ti zna to kar rahljati živce.
Dodajam še eno pravljico, za primer, kako zna biti to hudo:

Pred davnimi časi je želel nebesni vladar boginjo lune poročiti z bogom sonca. Ker pa je bil slednji preveč grd, ga boginja ni marala. Nebesni vladar se je zelo trudil in prepričeval boginjo, da zunanja lepota ni vse; naj pomisli na to, da je zelo dobrega srca. Na vztrajno prigovarjanje se je boginja odločila, da bo le nekoliko popustila.: “Bogu sonca bom postala žena le pod enim pogojem: da sam pride pome in me odpelje. Če tega ne more, s poroko ne bo nič.”  Tako je rekla in odhitela na nočni sprehod. Bog sonca pa ves navdušen za njo. Vendar - ko je prišel on do vzhoda, je bila ona že na zahodu, in obratno. Nikakor mu je ni uspelo ujeti. In tako se še lovita in se do današnjega dne še nista poročila.

Ampak tale bog sonca je pa vztrajen, a ne?

LP Harry

Tuki lahko rečemo delovanje-nedelovanje.

Če se spomnim Bacha:"Vsaka oseba v tvojem življenju je tam, kamor si jo sam postavil." ali Mellota ki to razloži s primerom želja.

In veliko odgovorov boš najdel že napisanih v temi o Željah. Ker dejansko so to želje. Tam si preber je blo tega velik.

Spet pa lahko ponovim. Če iskreno ljubiš nekaj (človeka ali žival ali rastlino ali karkoli), potem nimaš problema. Nikakor.

Če pa si želiš TO polastiti, pa se matraj. Tuki pa se začnejo igre.

Kozmična telesa se gibljejo v orbitah, orbite pa  delujejo le po fizikalnih zakonih gravitacije. Gravitacijsko polje ustvarjajo po vsej verjetnosti (še neodkriti) kvantni delci (graviti), za katere pa naj  bi klasični fizikalni zakoni ne veljali. Zato sta lahko v  sončevi (božji) zavesti na kvantnem nivoju on in luna eno, čeprav se v fizični realnosti nikoli ne srečata.

Si zna kdo predstavljati, kakšna kozmična  katasrofa bi bilo snidenje njunih fizičnih teles?    

[color=Blue][/color]Dan vsem! Zelo lepo zgodbo si nam napisal Harry... Nedosegljivost...meni se zdi, da je to le hrepenenje, brez utehe. Imam prav? Kaj pomeni človeku hrepenenje, če pa utehe ni...Trošenje energije v praznino, ničevost...to pa človeka boli in ga razjeda kot žveplena kislina...Spomnil si me na avtorja, ki ima podobno ime, kot ti...

<Harry Wadsworth Longfellow>
opomba:...da si zlomiš jezik, ko ga prebereš, ker ima dva imena, upam le, da sem napisala prav...
Pravi pa takole:

<Vsak velik mož je velik opomin,
da sami svoje življenje plemenitimo.
In, od odhodu, za spomin,
v pesku časa svoje sledi zapustimo...>

Vsi imamo vse duhovne zaklade, ki so potrebni za polno, ustvarjalno in srečno življenje, prav ti ideali pa nam lahko pomagajo doseči tudi višjo stopnjo zavesti...ko jih prebudimo, si nikoli več ne bomo ničesar želeli, ker smo sami poosebljeno izobilje...Tudi v <nebesih> je neskončna zaloga ljubezni in bogastva, radosti in sreče, ki jo lahko prinesemo na Zemljo. In pot do nebes, je naše življenje... Nebesa si ustvari vsak sam, nikoli ni nihče drug kriv za tvoj obup...
Vsak dan je prisotnost našega duha v vsem, s čimer se srečamo. S tem mislim na notranjega duha, ki ves čas izpoljnjuje vse potrebe in želje. Kako tega duha izkoristimo, je odvisno od vsakega posameznika. Naj poenostavim. Kar spravimo v gibanje, se nam povrne. Zapomnite si, da ves čas plavamo po nevidnem morju misli...in vedno dobimo tisto, za kar prosimo s svojimi mislimi. Recimo: če premišljujem o revščini in bolezni, bom to stanje pripeljala k sebi. Če dvignemo svoje misli na višjo stopnjo, bomo v harmoniji s svetom in ljudmi. Naše misli oblikujejo naše telo, naše skrite želje pa nam oblikujejo srce...
<Ta štos je star kot svet>... boste rekli! Ja, seveda je, to je naravni zakon, ki ga ne moremo spremeniti. Naravno je, da bi vsi ljudje živeli v harmoniji, ljubezni, sreči in izobilju. Pravzaprav je res tako. Če kdo ne živi tako, naj se zazre vase, naj svoje misli usmeri v dobro in lepo...sami smo tisti, ki razmišljamo na karseda pozitiven način, da bi lahko pomagali sebi in drugim, pa naj bodo to naši ljubljeni ali pa popolni tujci. Nikoli naj ne bo črnogled pogled na svet tvoj prijatelj...Pokonci glavo in <gasa>, gremo dalje, veselih obrazov in z optimizmom v sebi... Zunanji svet je vedno le odsev sveta, ki smo si ga ustvarili sami v svoji notranjosti. Samo sami ustvarjamo okoliščine, ne drugi. Ko enkrat to dojamemo, nismo nikoli več žrtev kakšnihkoli okoliščin...za vse kar se nam zgodi, ali pa se nam bo zgodilo, smo si krivi sami. Tako je moje osebno razmišljanje, podobno piše tudi avtor prvih verzov. In naj zaključim, da ne bom koga užalila. V življenju rabimo samo nekaj malega: potrpljenja,  modrosti,  poguma, razsodnosti,  ravnotežja,  vere vase <ker sama ne verujem v Boga>,  ustvarjalnosti...pa veliko:  radosti in smeha  <to vedno dodam, ker me osrečuje>  in   ljubezen...najprej do sebe, potem šele do drugih...
Potolaži se Harry! Jaz sama sebe tolažim vsak dan za vse slabo, kar so mi prizadejali drugi vede, ali nevede! Osrečuje in radosti pa me dobrota ostalih in to me oživlja iz otopelosti! Jočem pa vedno sama, tako, da drugi ne vidijo moje bolečine, če že lih moram...

*Samonekdo <n.b.>! Ah, kako lepo, da se bereva tukaj...nekoč napiševa uno najino zgodbo, zapeljivo in skrivnostno...mogoče razpredeva niti do neslutenih možnosti... <do nebes in še čez...ha, ha>*...Nisem pozabila n.b., veš, da ne!* Kaj praviš Samonekdo?

Lep pozdrav vsem!
Angel

Upam, da bo v vajini zgodbi na prvi strani pisalo:


Zahvaljujeva se vsem, ki so nama omogočili, da izide ta knjiga, bla, bla, bla, še posebej pa MIKE-u.

Hvala

MIKE,


temu se reče način za priklicanje nasmeha.